TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je državni tožilec s spremembo obtožnice sedaj očitano nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ sestavil iz poprej očitanih dveh kaznivih dejanj po tretjem odstavku 261. člena KZ in kaznivega dejanja po tretjem odstavku 267. člena KZ.

Kot je že navedeno, je državni tožilec z modifikacijo obtožnice 31. 5. 2019 sestavil očitek nadaljevanega kaznivega dejanja po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ, s tem pa je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča kršil načelo poštenega postopka po 22. členu Ustave RS.

Iz načela enakega varstva pravic, ki zavezuje obe stranki kazenskega postopka izhaja tudi prepoved zlorabe procesne pravice za katero gre v primerih, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja-spremembe obtožnice, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. V skladu z določbo 22. člena Ustave mora zato v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Zato mora sodišče ob izdaji sodbe tudi s tega vidika preveriti spremembo obtožnice kar je prvostopenjsko sodišče storilo v izpodbijani sodbi.

Zloraba pravice pomeni takšno njeno izvrševanje, ki je navzven skladno z zakonskim opisom pravice, navznoter, po svojem cilju pa je nasprotno z njenim namenom, ki opredeljuje in usmerja izvrševanje pravice. V kazenskem postopku formula prepovedi zlorabe procesnih pravic zahteva, da v konkretnem procesnem dejanju, ki je na prvi pogled usmerjeno v izvrševanje določenega procesnega jamstva, prepoznamo njegov namen. Če ta konkretni namen procesnega jamstva nasprotuje njegovemu objektivnemu namenu, procesnemu jamstvu, ki je predmet zlorabe, odrečemo pravne posledice.