TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Dedna izjava nujnega dediča, da ne zahteva nujnega deleža, je po
vsebini izjava, da ne zahteva zmanjšanja oporočnih razpolaganj (3.
odstavek 219. člena zveznega zakona o dedovanju oz. 3. odstavek 208.
člena sedaj veljavnega zakona o dedovanju). Tak nujni del gre v
korist razpoložljivemu delu zapuščine.

Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku po v letu 1974 umrli
"A" s sklepom o dedovanju med drugim ugotovilo, da je zapustničin sin
"B" nujni dedič do 1/4 zapuščine. Glede na to, da so se zapustničin
mož "C" ter njeni hčerki "D" in "E" dedovanju odpovedali, bi prišla v
poštev kot dediča dva: "B" in oporočna dedinja, nadaljna hči
zapustnice. Za dediče, ki so se odpovedali dedovanju in niso sprejeli
darila, namreč velja, da se pri izračunu nujnega dednega deleža ne
upoštevajo.
V pritožbi je oporočna dedinja med drugim zatrjevala, da gre sinu
zapustnice "B" le 1/10 nujnega deleža ne pa 1/4, ker dejstvo, da se
je posamezni dedič odpovedal dedovanju, ne more vplivati na povečanje
deleža drugega nujnega dediča. Pritožbeno sodišče je pritožbo
zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti sprejelo stališče sodišča prve
stopnje.
Proti pravnomočnemu sklepu o dedovanju ter sklepu pritožbenega
sodišča je vložil Javni tožilec SR Slovenije zahtevo za varstvo
zakonitosti. Uveljavljal je zmotno uporabo materialnega prava (2.
točka 1. odstavka 404. člena in 356. člen ZPP). Ker je zapustnica
umrla v letu 1974, sedanji veljavni republiški zakon o dedovanju pa
je začel veljati 1.1.1977, je treba po mnenju zahteve za varstvo
zakonitosti uporabljati prej veljavni zakon o dedovanju iz leta 1955
oz. prečiščeno besedilo iz leta 1965 (Uradni list SFRJ, št. 42/65).
Vsebinsko pa so v poštev prihajajoče odločbe obeh zakonov enake (28.
in 133. člen sedaj veljavnega zakona ustrezata 33. in 136. členu prej
veljavnega zakona). V nadaljevanju se citirajo določbe prej
veljavnega zveznega zakona o dedovanju (ZD).
Po zatrjevanju zahteve za varstvo zakonitosti obe sodišči napačno
razlagata položaj nujnega dediča. Nujni dedič ni identičen z
zakonitim dedičem, njegove pravice niso izenačene s pravicami
oporočnega ali zakonitega dediča. Nujni dedič, ki ne želi dedovati,
ni dolžan dati dedne izjave. Če nič je izjavi, ga sodišče ne sme
upoštevati. Če nujni dedič hoče uveljavljati svoj nujni delež ali pa
dopolnitev deleža, mora izrecno zahtevati nujni delež oz. zmanjšanje
oporočnih razpolaganj (45., 46. in 219. člen ZD). Določbo 31. člena
ZD je treba tako razlagati v zvezi z drugimi določbami: 39., 40., 45.
in 46. člen ZD. Te določbe vsebujejo civilno sankcijo izpodbojnosti,
ne pa ničnosti določb oporoke. Če se teh sankcij prizadeti nujni
dedič ne bo poslužil, bo oporoka veljavna, pa čeprav bo z njo
prikrajšan kateri od nujnih dedičev. Zato zahtevati nujni delež
pomeni zahtevati zmanjšanje oporočnih razpolaganj, kar sodišče
upošteva le na predlog prizadetega, ne pa po uradni dolžnosti.
Praviloma se zato nujni dedič ne bo odpovedal dedovanju, pač pa bo le
izjavil, da ne zahteva nujnega deleža. Ni sicer pravne ovire, da se
ne bi mogel odpovedati tudi dedovanju, vendar pa mora biti taka
izjava določna in jasna (219. člen ZD). V tej zvezi je zato sodišče
prve stopnje napačno razumelo izjavo "D". Enako velja za dedno izjavo
"C", to je zapustničinega moža. Dedno izjavo nujnega dediča je treba
razlagati v skladu z njegovimi pravicami in če ni jasna, velja, da ne
zahteva nujnega deleža. Če "C" kot mož zapustnice in "D" kot njena
hči nista zahtevala nujnega deleža, ostane v veljavi oporočno
dedovanje v korist oporočne dedinje. Ker se je "E" veljavno
odpovedala dedovanju, ko še ni bilo uvedeno (140. člen ZD),
zapustničin sin "G" pa je umrl pred zapustnico brez potomcev, bi bili
ob uvedbi dedovanja zakoniti dediči: mož zapustnice "C", njeni hčerki
'D' in 'E' ter sin 'B'. Zakoniti delež bi znašal 1/4, nujni delež pa
1/8.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je zahtevi za varstvo zakonitosti
ugodilo. V obrazložitvi sklepa je za tako odločitev navedlo naslednje
razloge:
Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge, navedene v zahtevi za
varstvo zakonitosti. Taka razlaga izhaja tudi iz sistema dedovanja.
Kadar gre za oporočno dedovanje ima sistem oporočnega dedovanja
prednost pred zakonitim. Bistvo oporočnega dedovanja je, da se
zapustnikovo premoženje razdeli skladno z njegovo voljo. To
zapustnikovo voljo omejuje le v toliko, da mora del zapustnikovega
premoženja ostati za v zakonu določeni krog nujnih dedičev, vendar
samo takrat, če bodo nujni dediči, ali kateri izmed njih, svoj nujni
delež tudi zahtevali in sicer tako, da bodo zahtevali zmanjšanje
oporočnih razpolaganj. Če tega ne bodo zahtevali, bo v celoti
obveljala oporočiteljeva volja.
Glede na tak položaj nujnega dediča zato zahteva za varstvo
zakonitosti upravičeno opozarja, da nujnega dediča oz. obseg njegovih
upravičenj ni mogoče enačiti z zakonitim dedičem. Res je sicer
pravica do nujnega dednega deleža dedna pravica (marginalna rubrika k
32. členu ZD), vendar jih posebej zahteva. Če jih ne zahteva, ostane
razpoložljivi del zapuščine nedotaknjen, gre torej za korist
oporočnemu dediču.
Vsebina dedne izjave nujnega dediča bo zato praviloma pomenila
sprejem nujnega deleža zase ali v korist katerega od drugih nujnih
dedičev. Taka zahteva vsebinsko pomeni uveljavljanje zmanjšanja
oporočnega dedovanja. Določbo zakona, da se dedna "izjava nanaša na
nujni delež" (iz 3. odstavka 219. člena ZD) je treba zato razumeti v
zvezi s položajem nujnega dediča v sistemu dedovanja, torej jo
razumeti, da taka izjava pomeni le sprejem (oz. dopolnitev) nujnega
deleža zase, ali za drugega nujnega dediča. Ni sicer ovire, da se
tudi nujni dedič ne bi mogel odpovedati dediščini z učinkom
takoimenovane civilne smrti (kot da sploh ni bil dedič, 4. odstavek
136. člena ZD), da pa bi bila taka izjava glede na opisani položaj
nujnega dediča v sistemu dedovanja povsem izjemna in če naj bi se je
dedič poslužil, bi moral biti na posledice take izjave posebej
opozorjen. To sledi tudi iz 3. odstavka 219. člena ZD, iz katerega
izhaja, da mora biti dedna izjava opredeljena.
Če je možni nujni dedič "C" v dedni izjavi izjavil, da se "dednemu
deležu" po zapustnici odpove v celoti, pri tem pa njeno oporoko
prizna za "pristno in pravno veljavno", je zato glede na prej
navedeni pravni položaj nujnega dediča tako izjavo mogoče razumeti le
tako, da ne zahteva zmanjšanja oporočnih razpolaganj, ne v lastno
korist in ne v korist drugega nujnega dediča. Ob taki izjavi ni zato
podlage za izjavo, da se je ta dedič odpovedal dednemu deležu zato,
da bi zmanjšal oporočno razpolaganje ("oporoko prizna za pristno in
pravno veljavno") v korist drugega nujnega dediča, pač pa samo tako,
da naj oporočno razpolaganje ostane takšno kot je.
Podobno je treba razumeti tudi izjavo druge možne nujne dedinje "D".
Ob tem, ko je priznala veljavnost oporoke, je izjavila, da "se
dedovanju v celoti odpoveduje zase in za svoje potomce in nujnega
deleža ne zahteva".
Tudi ona je s tako izjavo očitno hotela doseči to, da ostanejo
oporočna razpolaganja zapustnice v veljavi, da ne zahteva njihovega
zmanjšanja, ne v svojo korist in ne v korist svojih potomcev, ne pa
to, naj tisto, kar naj bi pripadlo njej, pripade komu drugemu od
nujnih dedičev.
Pri izračunu nujnega deleža zapustničinega sina "B" je zato treba
upoštevati: zapustničinega moža "C", ki svojega nujnega deleža ni
uveljavil, zapustničino hči "D", ki tudi ni uveljavila svojega
nujnega deleža, zapustničino hči "F" - oporočno dedinjo, ter
zapustničinega sina "B". Njihov zakoniti dedni delež bi znašal 1/4,
nujni del torej 1/8.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče SR Slovenije zahtevi za varstvo
zakonitosti v celoti ugodilo in sklep o dedovanju ustrezno spremenilo
(2. odstavek 408. člena v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZPP).