TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če zoper obdolženca teče postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero
se sme izreči smrtna kazen, mora imeti zagovornika pri prvem in vseh
nadaljnjih zaslišanjih.

Za kaznivo dejanje umora, storjenega iz brezobzirnega maščevanja po
4. točki 2. odstavka 46. člena KZ SRS, je predpisana tudi smrtna
kazen. Prvi odstavek 70. člena ZKP določa, da mora v takem primeru
obdolženec imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju.
Pri delu nekaterih preiskovalnih sodnikov se je pojavilo stališče, da
se lahko v primeru obvezne obrambe v takem primeru nadaljnje
zaslišanje obdolženca opravi tudi brez zagovornika, če je bil o
zaslišanju obveščen. Tako so si razlagali določbo 9. odstavka 218.
člena ZKP. Takšno stališče ni pravilno.
Zakon o kazenskem postopku je leta 1977 razširil obdolženčeve pravice
do obvezne obrambe in točno opredelil, od kdaj dalje mu gredo te
pravice.
Že jezikovna razlaga vsebine 1. odstavka 70. člena ZKP, po katerem
mora imeti obdolženec zagovornika že pri prvem zaslišanju, pripelje
do sklepa, da mora obdolženec imeti zagovornika pri prvem in vseh
nadaljnjih zaslišanjih. V povezavi s to določbo je potrebno razlagati
tudi določbo 9. odstavka 218. člena ZKP, po kateri sme biti
"obdolženec zaslišan brez zagovornika, če zagovornik pri zaslišanju
ni bil navzoč, bil pa je obveščen", le tako, da se v tem odstavku
izrecno navedena omejitev, "razen če je obramba obvezna", nanaša tudi
na primer, ko obveščeni zagovornik na zaslišanje ne pride. Kadar je
obramba obvezna, se torej brez zagovornika zaslišanje obdolženca v
nobenem primeru ne sme opraviti.
Namen obvezne obrambe je v takem primeru, da se obdolžencu zaradi
teže dejanja ves čas postopka zagotovi zagovornikova strokovna pomoč.
Imeti zagovornika ne pomeni pooblastiti ga ali postaviti po uradni
dolžnosti, temveč pomeni, da mora imeti obdolženec zagovornikovo
pomoč ves čas pri obrambi, torej predvsem pri zaslišanju. Formalna
obramba ne more biti uspešna, če zagovornik pri zaslišanjih
obdolženca za tako težko dejanje ni ves čas navzoč. Če je obramba
obvezna, ne more biti stvar presoje obdolženca ali zagovornika, ali
je zagovornikova navzočnost potrebna le pri prvem ali tudi pri
nadaljnjih zaslišanjih.
Zahtevo po obvezni obrambi je treba strogo spoštovati, ne glede na
morebitne težave praktične narave, ki nastajajo z zagotovitvijo
zagovornikove navzočnosti. Nespoštovanje določb 1. odstavka 70. člena
in 9. odstavka 218. člena ZKP ima namreč lahko hude procesne
posledice. Zapisnike o zaslišanjih obdolženca, pri katerih
zagovornika, kljub obvezni obrambi, ni bilo, je treba po 10. odstavku
218. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 83. člena ZKP, izločiti.
Teh zapisnikov v postopku ni mogoče uporabljati in se nanje sodna
odločba ne sme opreti. V kolikor sodišče ne ravna tako, lahko ta
opustitev pripelje do absolutne bistvene kršitve določb kazenskega
postopka iz 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, ki ima lahko za
posledico tudi razveljavitev sodbe v pritožbenem postopku.