TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 305/2018 z dne 13. 3. 2019 in sodbo Upravnega sodišča št. I U 48/2018 z dne 9. 10. 2018 se zavrne.

Ustavno sodišče mora v primerih, v katerih nacionalna ureditev spada na področje uporabe prava Evropske unije, na podlagi 3.a člena Ustave upoštevati tudi temeljne pravice iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.   Pri izbiri oblike in metode, s katero bo država članica dosegla cilje direktive, morajo vsi državni organi upoštevati tudi Ustavo.   Ustavno sodišče lahko v postopku z ustavno pritožbo presoja stališča sodišča z vidika skladnosti s pravico iz prvega odstavka 74. člena Ustave le z vidika očitkov, ki jih je pritožnik navedel v ustavni pritožbi.   V primerih, ko gre za odločanje po prostem preudarku o strokovnih vprašanjih na področjih, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda (prvi odstavek 74. člena Ustave), pri katerih ni mogoče vnaprej predvideti vseh upoštevnih dejanskih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v konkretnem primeru, mora zakonodajalec v zakonu določiti obseg, namen in meje pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ni pa mu treba v zakonu izrecno določiti vseh možnih konkretnih ukrepov, s katerimi se zagotavljajo cilji regulacije trga.   Obveznost določitve pogodbene kazni v vzorčno ponudbo operaterja s pomembno tržno močjo na trgu elektronskih komunikacij, ki je ukrep predhodne regulacije trga, preraste v poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude.   Cilj ukrepa določitve pogodbene kazni je izenačiti konkurenčni položaj vseh operaterjev na trgu. Za navedeni cilj obstaja javna korist. Javna korist, ki jo zasleduje presojana obveznost, ustreza tudi ciljem EU, kot sta spodbujanje konkurence in podpora interesov državljanov EU.   Z vplivanjem na vsebino pogodbenega razmerja med pritožnico in drugimi operaterji se lahko izenači konkurenčni položaj vseh operaterjev na trgu, zato je prav uporaba institutov civilnega prava ukrep, ki lahko doseže želeni cilj.    Brez naložene obveznosti se želeni cilj ne bi dosegel enako uspešno oziroma v enaki meri, saj je z institutom pogodbene kazni položaj pogodbi zveste stranke v primerjavi z odškodninsko sankcijo olajšan, saj ji ni treba dokazovati obstoja škode, mora pa izkazati druge predpostavke, ki se zahtevajo za pridobitev pravice do pogodbene kazni.    Z uvedbo dogovora o ravni storitev se zagotovi dogovorjena kakovost storitev, jamstvo za raven storitev pa deluje kot ukrep za odvračanje diskriminatornega ravnanja. Zato sodišče s stališčem, da se z navedeno obveznostjo lahko vpliva na to, da upoštevni trg postane konkurenčen, ni prekomerno poseglo v pravico do svobodne gospodarske pobude.