TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Šesta alineja desetega odstavka 9. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo in 54/21) ni v neskladju z Ustavo. Druga poved osmega odstavka 18. člena Zakona o mednarodni zaščiti ni v neskladju z Ustavo. Prva alineja prvega odstavka 78. člena Zakona o mednarodni zaščiti ni v neskladju z Ustavo.

Ko Ustavno sodišče presoja ustavnost zakona, ki spada na področje uporabe prava Evropske unije, mora pri presoji skladnosti izpodbijanih določb z Ustavo upoštevati primarno pravo Evropske unije, zlasti Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, sekundarno pravo Evropske unije in sodno prakso Sodišča Evropske unije. Vsebina prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je zajeta v 18. členu Ustave. Ta ustavna določba vključuje spoštovanje t. i. načela nevračanja, ki prepoveduje neposredno ali posredno vrnitev posameznika v državo, v kateri bi bil izpostavljen obravnavi, ki bi kršila pravico do prepovedi mučenja. Načelo nevračanja zagotavlja posamezniku pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno. Odstranitev posameznika, ki zatrjuje, da potrebuje zaščito, iz države brez presoje, ali so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta posameznik z odstranitvijo iz države izpostavljen nečloveškemu ravnanju, je skladna z načelom nevračanja samo, če je tretja država varna (koncept varne tretje države). Tretja država je varna, če posamezniku nudi učinkovito zaščito pred kršitvijo načela nevračanja. Koncept varne tretje države, ki temelji na izpodbojni domnevi meddržavnega zaupanja, je skladen z načelom nevračanja, če je tretja država zavezana izpolnjevati primerljive mednarodne obveznosti. V primeru vrnitve v tretjo državo je glavno vprašanje, ali bo imel posameznik dostop do ustreznega postopka za priznanje mednarodne zaščite v tretji državi. Poleg tega mora država izgona preveriti še pogoje pridržanja ali življenjske pogoje prosilcev za mednarodno zaščito v državi sprejema. Država mora pri uporabi koncepta varne tretje države preveriti tudi, ali posamezniku po predaji v tretjo državo grozi t. i. posredno vračanje. Država mora zagotoviti učinkovit dostop do postopka, ki omogoča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Zato mora imeti posameznik zadostna procesna jamstva (pravico do informiranosti, pravico do osebnega razgovora, dostop do tolmačenja in pravne pomoči), da lahko učinkovito izvršuje pravico iz 18. člena Ustave. Enaka merila veljajo tudi, ko je posameznik predan drugi državi članici Evropske unije. Ustava izrecno ne ureja prepovedi kolektivnega izgona tujcev, zato Ustavno sodišče na podlagi 8. člena Ustave opravi presojo z vidika 4. člena Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in pri tem upošteva merila, ki jih pri presoji skladnosti ukrepov držav z zahtevami 4. člena Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice. Člen 4 Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin od držav zahteva, da preučijo osebne okoliščine vsake osebe, ki jo zadeva morebitni ukrep izgona, in sprejmejo odločitve za vsak primer posebej, in sicer v postopku, ki tej osebi omogoča, da navede razloge zoper izgon. Odločilno merilo pri presoji, da se izgon opredeli kot "kolektivni", je odsotnost razumne in objektivne presoje položaja vsakega posameznega tujca v skupini. Ravnanje države, ki izžene tujca brez individualne obravnave, ne pomeni kršitve 4. člena Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če tujcu individualna obravnava ni bila zagotovljena zaradi njegovega ravnanja oziroma po njegovi krivdi. Pravica do zasebnosti varuje tudi zagotavljanje poklicne molčečnosti glede razkritih skrivnosti, ki jih posameznik v zaupnem razmerju poda osebi določenega poklica. Namen varovanja zaupnega razmerja je omogočiti izvajalcu določenega poklica ali dela učinkovito opravljati svoje delo, ki je povezano z varovanjem pravic stranke. Učinkovito izvajanje določenega poklica ali dela je v določenih primerih nujno povezano z obstojem zaupnega razmerja med izvajalcem poklica ali dela in stranko. Razmerje med svetovalcem za begunce in prosilcem za mednarodno zaščito je take narave, da je za učinkovito izvajanje nalog svetovalca za begunce nujen obstoj zaupnega razmerja med njim in prosilcem za mednarodno zaščito, zato je njuno razmerje varovano v okviru pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Hitra in učinkovita izvedba postopkov za priznanje mednarodne zaščite ter ukrepi, s katerimi se preprečujejo zlorabe postopkov, so ustavno dopustni cilji za poseg v pravico do zasebnosti. Svetovalci za begunce so dolžni pristojnim organom sporočati le tiste informacije, za katere prosilec za mednarodno zaščito ne more upravičeno pričakovati molčečnosti svetovalca za begunce, saj gre za take informacije, ki so nujne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in izdajo zakonite odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. Zato navedena dolžnost, četudi do neke mere omaje trdnost zaupnega razmerja med svetovalcem za begunce in prosilcem za mednarodno zaščito, ne pomeni prekomernega posega v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Zaupno razmerje med mladoletnikom brez spremstva in njegovim zakonitim zastopnikom je varovano v okviru pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Obveznost zakonitega zastopnika, da pristojnim organom sporoča informacije, ki po svoji naravi v postopku za priznanje mednarodne zaščite ne morejo imeti zaupne narave, ne pomeni prekomernega posega v pravico do zasebnosti. Omejitev gibanja na območje občine, v kateri ima prosilec za mednarodno zaščito pravico do prebivanja, pomeni poseg v pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave. Ukrepi, ki so namenjeni zagotavljanju hitrejše izvedbe postopka za priznanje mednarodne zaščite, preprečevanju zlorab postopka za priznanje mednarodne zaščite in preprečevanju sekundarnih migracij med državami članicami EU, pomenijo ukrepe, namenjene varovanju javnega reda. Ker omejitev gibanja ni absolutna in lahko prosilec za mednarodno zaščito s predhodno odobritvijo zapusti območje občine, koristi, ki jih prinaša ukrep omejitve gibanja prosilcev za mednarodno zaščito, odtehtajo težo posega v pravico do svobode gibanja. Položaj prosilcev za mednarodno zaščito, ki jih zastopajo svetovalci za begunce, se razlikuje od položaja posameznika, ki ga zastopa odvetnik, zato je zakonodajalec navedena razmerja lahko različno uredil. Položaj prosilca za mednarodno zaščito se razlikuje od položaja drugih oseb, ki so na ozemlju Republike Slovenije, zato je zakonodajalec lahko svobodo gibanja uredil različno.