TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 116. člena ter četrti in peti odstavek 406. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14, 102/15, 23/17, 40/17, 65/17 in 28/19) ter prvi in drugi odstavek 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 102/15) niso v neskladju z Ustavo.   Zahteva za oceno ustavnosti 15., 16., 40. in 108. člena ter prvega, drugega, četrtega, petega, šestega, sedmega in osmega odstavka 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se zavrže.

Če ima zakonodajalec stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu, mu načelo varstva zaupanja v pravo ne preprečuje, da za posameznike spremeni pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na način, ki zanje pomeni poslabšanje pravnega položaja.   Izpodbijana ureditev, ki ureja pogoje uresničevanja pravice do pokojnine, nima neposrednega in prisilnega omejujočega učinka za uresničevanje svobodne gospodarske pobude. Kljub temu za svobodno gospodarsko pobudo ni nevtralna. Opravljanje dejavnosti po izpolnitvi upokojitvenih pogojev se zaradi neprejemanja polne pokojnine lahko izkaže za manj privlačno. Vendar je to samo eden izmed vzrokov, ki lahko vplivajo na odločitev posameznika, da preneha opravljati dejavnost. Poleg tega to ni bil namen zakonodajalca, sama zase pa izpodbijana ureditev tudi ne sproža tako očitno predvidljivega odvračilnega učinka, da bi bilo mogoče šteti, da je zakonodajalec nanj pristal.   Ker gre zato zgolj za posredni dejanski vpliv izpodbijane ureditve na uresničevanje pravice do svobodne gospodarske pobude, nima značilnosti posrednega posega v pravico do svobodne gospodarske pobude. Izpodbijana ureditev tako ne prestopa zunanjih meja prostora, ki naj omogočijo svobodno gospodarsko pobudo in ki zakonodajalčevo prosto presojo omejujejo tudi, ko ureja pogoje za uresničevanje drugih pravic in zato ni v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave.   V jedro ustavne pravice do pokojnine spada zagotavljanje dohodkovne varnosti zavarovanca za primer, ko mu ni treba biti več delovno aktiven in si mu na ta način dohodka ni treba več zagotavljati. Prejemanja starostne pokojnine v primerih, ko zavarovanec ne preneha svoje delovne aktivnosti, socialni vidik jedra ustavne pravice do pokojnine zato ne zagotavlja.   Premoženjski vidik pravice do pokojnine se v primeru, ko gre za slovenskega državljana, presoja po prvem odstavku 50. člena Ustave.   Bistvo ali jedro premoženjskega vidika pravice do pokojnine pomeni (tudi) pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih vseh drugih razumno določenih pogojih pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Premoženjski vidik pravice do pokojnine je varovan, ko posameznik izpolni vse z zakonom določene razumne pogoje.   Ker je izpodbijana ureditev tesno povezana s cilji ureditve (medgeneracijska pravičnost, izenačitev položaja zavarovancev, finančna vzdržnost pokojninskega sistema) in je zato stvarno povezana s predmetom urejanja, ji ni mogoče očitati nerazumnosti.   Izpodbijana ureditev je v skladu s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave, vendar to ne pomeni, da Ustava drugačno ureditev onemogoča.   Ureditev, ki kmetom po pridobitvi pokojnine dopušča ohranitev osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, je namenjena temu, da na pravico do uživanja pokojnine ne bi vplivali potencialni dohodki, ki so odvisni izključno od obsega premoženja in so zato v celoti neodvisni od aktivnosti upravičenca. Posebna ureditev je torej stvarno utemeljena glede na predmet zakonodajnega urejanja in cilje, ki jih želi zakonodajalec pri tem doseči.   Za enkratni ali občasni dohodek iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb, ki ne izvira iz opravljanja pridobitne dejavnosti, ni mogoče predpostavljati, da omogoča dohodkovno varnost. Tudi za začasni ali občasni dohodek, pridobljen na podlagi začasnih ali občasnih del upokojencev na podlagi posebne pravne ureditve, ni mogoče predpostavljati, da omogoča dohodkovno varnost. V obeh primerih zato ni nerazumno, da se socialna varnost kontinuirano zagotavlja s pokojnino. Po drugi strani pa samostojni podjetniki opravljajo trajno in pridobitno dejavnost, zaradi česar se upravičeno predpostavlja, da podjetnikom je zagotovljena ustrezna dohodkovna varnost. Razlikovanje glede na dohodkovno varnost je zato stvarno utemeljeno glede na predmet pravnega urejanja in v skladu z namenom pokojninskega zavarovanja.   Ugodnejša obravnava samostojnih podjetnikov, ki jim je nova ureditev poslabšala položaj za naprej, služi ustavni zahtevi po čim manjši teži spremembe ureditve na obstoječe pravne položaje. Uživalcem pokojnin, ki so se upokojili šele po uveljavitvi nove ureditve, se pravni položaj v tem smislu ni poslabšal. Zato sta položaja primerjanih skupin ustavnopravno različna.   Ustavno sodišče zavrže zahtevo za oceno ustavnosti zakona, če njegova odločitev ni odločilna (neizogibno potrebna) za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku.