TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Tudi otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju imajo pravico
do brezplačne oskrbe v domovih posebnih osnovnih šol, če ustrezne
posebne osnovne šole ni v kraju njihovega bivanja (1. odstavek 10.
člena zakona o osnovni šoli - Uradni list SRS, št. 9/68, zadnja
novela 18/74 in 9. člen zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok
in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, Uradni
list SRS, št. 19/76).

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke do
zneska 5.000,00 din, ker je tožena stranka do tega zneska tožbeni
zahtevek pripoznala. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Ugotovilo je, da je osnovno šolanje obvezno in brezplačno, da imajo
učenci iz oddaljenih krajev pravico brezplačne oskrbe v kraju
šolanja, ter da za usposabljanje otrok z motnjami v telesnem in
duševnem razvoju skrbijo pristojne interesne skupnosti. Zato vložena
stranka ni dolžna prispevati k stroškom oskrbnine v posebnih šolah.
Pritožbeno sodišče je iz smiselno enakih razlogov potrdilo sodbo
sodišča prve stopnje.
Proti obema sodbama je vložil javni tožilec SR Slovenije zahtevo za
varstvo zakonitosti. Sodbo sodišča prve stopnje je izpodbijal v
zavrnilnem delu, sodbo sodišča druge stopnje pa v celoti in sicer
zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči naj bi napačno
uporabili 1., 3., 7.., 8., 10., 11., 13., 17. in 24. člen zakona o
izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v
telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76) in 5. ter
10. člen zakona o osnovni šoli (Uradni list SRS, št. 9/68), nista pa
uporabili določb 122, 123., 120. in 21. člena zakona o zakonski zvezi
in družinskih razmerjih.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti
zavrnilo kot neutemeljeno. Za tako svojo odločitev je v obrazložitvi
sodbe navedlo naslednje razloge:
Vrhovno sodišče SR Slovenije ugotavlja, da sta sodišči prve in druge
stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek
tožeče stranke v nepripoznanem delu zavrnili.
Javni tožilec SR Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer
pravilno opozarja, da zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
(Uradni list SRS, št. 15/76), v prvem odstavku 123. člena ureja
splošno dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke. Ta dolžnost
zajema preživljanje vseh otrok, tedaj tudi tistih, ki so moteni v
telesnem in duševnem razvoju. Še nadaljnjo dolžnost staršev, da
morajo preživljati tudi otroke, ki niso sposobni skrbeti zase in ki
nimajo dovolj sredstev za lastno preživljanje, je bilo treba vnesti v
2. odstavek le zaradi polnoletnih otrok. Zato za rešitev te pravdne
zadeve določba 2. odstavka nima posebnega pomena. Tudi 120. in 121.
člen obstojata v okviru temeljne dolžnosti staršev iz 1. odstavka
123. člena ZZZDR. Poseben poudarek v 2. odstavku 120. člena je bil
potreben le zaradi narave odvzema otroka staršem (krivdni razlog na
strani staršev).
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je torej za vprašanje
preživljanja mladoletnih otrok splošen predpis, ki pa nikjer ne
izključuje možnosti specialne ureditve za posamezna vprašanja. Starši
so torej dolžni preživljati svoje mladoletne otroke, kar pomeni, da
so dolžni nositi stroške za njihovo stanovanje, hrano, obleko,
obutek, vzgojo in varstvo v najširšem pomenu, če ni v kakšnem
specialnem predpisu za posamezno otrokovo obdobje, stanje ali
delovanje drugače urejeno.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da med takšne posebne primere sodi tudi
plačilo oskrbnine v domovih učencev, ki obiskujejo osnovne šole, te
šole pa ni v kraju njihovega bivanja. To je urejeno v 1. odstavku 10.
člena zakona o osnovni šoli (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS,
št. 9/68, 12/69, 14/69, 28/71, 31/72 in 18/74). Pravica do brezplačne
oskrbe je posledica načela, da je osnovno šolanje obvezno, kar
pomeni, da je družbenopolitična skupnost dolžna takšno šolanje v
kraju bivanja otrok tudi zagotoviti. Če tega ne stori, je dolžna
nositi stroške bivanja v drugem kraju. Seveda pa to ne pomeni, da s
tem prevzema celotne stroške otrokovega preživljanja. Oskrbnina v
domu predstavlja le del teh stroškov, saj morajo starši kljub temu še
skrbeti za otrokovo obleko, obutev, šolske potrebščine itd. Specialni
predpis torej to splošno dolžnost le olajšuje kadar gre za obvezno
šolanje otrok, na katero starši sami ne morejo vplivati.
Vprašanje je, ali se pravica osnovnošolskih otrok do brezplačne
oskrbe razteza tudi na otroke z motnjami v telesnem in duševnem
razvoju. Izrečno te pravice zakon ne ureja. Urejal jo je prejšnji
zakon o usposabljanju otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju
in sicer kot izjemo od siceršnje splošne dolžnosti staršev, da
povrnejo domske stroške občini (2. odstavek 17. člena, Uradni list
SRS, št. 5/68). Četrti odstavek 17. člena tega zakona je namreč
posebej urejal oskrbne stroške v domovih posebnih osnovnih šol.
Določal je, da za otroke, ki obiskujejo posebne osnovne šole veljajo
glede plačila oskrbnih stroškov v domovih določbe zakona o osnovni
šoli.
Novi zakon iz leta 1976 ne ureja več dolžnosti staršev, da v
primerih, ko ne gre za osnovno šolanje, prispevajo k oskrbnim
stroškom otrok. Zato je tudi odpadla potreba po izrečni določbi o
stroških oskrbe v domovih posebnih osnovnih šol. Prejšnji zakon je
torej nedvomno izenačeval vse šoloobvezne otroke, tedaj zdrave z
motenimi. Ta zakon je bil sprejet še pred ustavo iz leta 1974, ki je
pravice prizadetih otrok še bistveno razširila. Zato ni nobenega
razloga, da bi bile sedaj njihove pravice glede oskrbnih stroškov v
domovih posebnih osnovnih šol manjše. Tudi zanje je osnovnošolsko
izobraževanje obvezno (7. člen zakona o izobraževanju in
usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem
razvoju - Uradni list SRS, št. 19/76). Poleg tega tudi ta zakon
vendarle nakazuje na primerno uporabo zakona o osnovni šoli, saj v 9.
členu določa naslednje: "Če ni s tem zakonom drugače določeno se za
organizacije za usposabljanje primerno uporabljajo zakoni in drugi
predpisi o posameznih vrstah vzgojno izobraževalnih organizacij".
Zato Vrhovno sodišče SR Slovenije ugotavlja, da sta prvo in
drugostopno sodišče pravilno ravnali, ko sta se oprli na tedaj
veljavni zakon o osnovni šoli.
Pravilno pa zahteva za varstvo zakonitosti opozarja, da pravice do
brezplačne oskrbnine ni mogoče izvajati direktno iz 3. odstavka 207.
člena ustave SR Slovenije. Ta dejansko ureja le usposabljanje in
izobraževanje motenih otrok, ne pa tudi njihovega preživljanja.
Odgovor na vprašanje o kritju dela preživninskih stroškov teh otrok
je bilo zato potrebno iskati v posebnih predpisih.