TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pred uveljavitvijo ZDen vložena vloga za uveljavitev tovrstnega zahtevka, ki je bila v nadaljevanju postopka tudi ustrezno vsebinsko obravnavana (torej po pravilni materialnopravni podlagi), ne pomeni, da za vodenje denacionalizacijskega postopka organ ni imel podlage.

V koliziji pravice denacionalizacijskega upravičenca, da dobi vrnjeno podržavljeno stvar, ki je s sprejetjem ZDen postala pričakovana pravica in lastninskimi upravičenji podjetja oziroma njegovih delavcev, ima po stališču Ustavnega sodišča RS prednost pravica denacionalizacijskega upravičenca. Oškodovanja, nastala zaradi nezakonitega lastninskega preoblikovanja, pa ne morejo preprečiti realizacije denacionalizacijske pravice na stvari, ki je brez zakonitega pravnega temelja v sredstvih podjetja.

Tožnik nima prav, da je postavitev skrbnika po svoji vsebini začasna odredba, zaradi česar bi bilo treba upoštevati 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju in 304. člen ZUP ter izkazati verjetnost nastanka hude škode. V denacionalizacijskih postopkih se skrbnik za posebni primer namreč postavi zaradi rednega upravljanja denacionaliziranega premoženja, da se to ohrani za dediče, dokler ni izveden postopek dedovanja tega premoženja.

Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države. ZDen namreč ni zasnovan na institutu civilnega prava - vzpostavitve prejšnjega stanja, temveč gre za poseben način odškodovanja, ki ga je povzročilo podržavljenje, zakonodajalec pa je za to sprejel posebno ureditev.