TFL Vsebine / TFLGlasnik

»Kakšen smisel imajo dobronamerni zakoni, ki so izrecno namenjeni zaščiti socialno šibkih, če jih tisti, za katere so bili sprejeti, ne morejo uveljavljati?«[1] Gre za vprašanje, ki ima posebno težo v socialnih sporih. Pred socialnimi sodišči so tožniki pogosto obremenjeni s težkimi življenjskimi okoliščinami, kot na primer brezposelnostjo, boleznijo, potrebo po oskrbi ali nesrečo pri delu. Postopki se dotikajo zelo osebnih in občutljivih področij življenja, ki imajo pogosto eksistenčen pomen za tožnika. Velikokrat mora biti pomoč v takih primerih hitra, da je lahko tudi učinkovita. Zamislimo si samo drago zdravljenje, ki si ga na smrt bolni tožnik ne more privoščiti, zdravljenje pa mora prejeti v naslednjih dneh, da bo lahko preživel.

Pravice iz socialnega varstva zahtevajo posredovanje države in njenih institucij, ki v sodnih postopkih pogosto nastopajo kot toženci. Že sociolog Galanter je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaznal ugodnosti v sodnem sporu t. i. repeat player-ja, napram t. i. one-shooter-ju, torej za tistega, ki je bil že večkrat vpleten v sodni spor, ne pa za tistega, ki se je v procesu znašel prvič.[2] Kot ugodnosti je navedel izkušnje pri poznavanju pravne materije, poznavanja postopkov, včasih pa tudi osebna poznanstva s sodniki.[3] Zanimivo je, da je sociolog kot najbolj očiten primer konstalacije »one-shooter vs. repeat player« izpostavil prav socialni spor, Welfate Client vs. Agency.[4] Zaradi finančnih in človeških virov, ki jih ima na voljo, je visoko specializirana uprava za socialno varnost v prednosti pred pogosto pravno nepoučenim posameznikom. Če tisti, ki iščejo pravico v socialnem sodnem postopku, zaradi procesnih ovir ne morejo uveljavljati svojih zahtevkov, ostajajo socialne pravice zgolj teoretični ideal. Za uresničevanje prava socialne varnosti je zato treba zagotoviti učinkovito pravno varstvo z dostopom do institucij in ustreznim postopkom. Takšna procesna pravila so izraz načela tožniku prijaznega postopka (nem. Prinzip der Klägerfreundlichkeit).[5] To načelo se kaže v procesnih pravilih, ki omogočajo odstopanja od obveznih formalnih zahtev v korist tožnika ali »ozdravitev« oziroma popravo napačnih oz. prepoznih procesnih dejanj tožnika. Prav tako se pri pristojnosti sodišča upošteva tožnikove okoliščine – na primer kraj njegovega prebivališča. Prav postopki v eksistenčnih sporih naj bi bili hitri in brez nepotrebnega zavlačevanja. Poleg tega je za sodni postopek v zadevah socialne varnosti značilno, da je načeloma brezplačen. Če strnem, dostop do sodišča in sodno varstvo naj bi bilo v socialno-pravnih sporih zaradi opisanih okoliščinah strank v postopku še posebej učinkovito.

Pri primerjalno-pravnem pregledu je mogoče razlikovati med dvema nasprotujočima si modeloma organizacije sodnih postopkov v zadevah prava socialne varnosti.[6] Na eni strani se lahko pravno varstvo zagotavlja prek posebne sodne pristojnosti. Kot prototip tega modela je Zvezna Republika Nemčija, kjer imajo posebna sodišča (nem. Sozialgerichtsbarkeit).[7] Drug koncept je uveljavljen v Republiki Sloveniji, kjer poznamo delovna in socialna sodišča. Obema sistemoma je kljub razlikam skupno postopkovno načelo prijaznosti do tožnika. V obeh sodnih postopkih je postopek v socialnih zadevah načeloma brezplačen, v obeh postopkih se pristojnost sodišča ugotavlja glede na bivališče šibkejše stranke v postopku, prav tako so formalne zahteve ob vložitvi tožbe poenostavljene. Prav tako lahko v postopkih zastopajo tožnika strokovne osebe, kar naj bi pripomoglo tudi k »enakosti orožij« v procesnem smislu.[8]

Procesna pravila pred sodišči, ki ob postopkovnih neravnovesjih zagotavljajo učinkovit dostop do sodišča in učinkovito pravno varstvo, niso relevantna samo za socialne spore. Podobno neravnovesje lahko zaznamo tudi v potrošniških sporih, ko imamo na eni strani potrošnika, ki je praviloma one-shooter in na drugi strani gospodarsko družbo, ki ima večje finančne in personalne vire, praviloma so že imeli podobne spore in so na tem področju izkušeni repeat-player-ji. Na ravni Evropske unije je že sprejeta direktiva, ki naj bi jo države članice v svoje pravne sisteme vnesle do konca leta in naj bi odgovorila na procesna neravnovesja v potrošniških sporih.[9] Tema učinkovitega pravnega varstva še nikoli ni bila tako aktualna, kot je danes.

---

[1] Erhard Blankenburg: Mobilisierung des Rechts, Eine Einführung in die Rechtssoziologie. Springer, Berlin 1995, str. 25.

[2] Marc Galanter: Why the Haves Come out Ahead, Speculations on the Limits of Legal Change, v: Law and Society Review, letnik 9 (1974) 1, str. 98.

[3] Prav tam.

[4] Prav tam.

[5] Andreja Kržič Bogataj: Klägerfreundlichkeit als Prinzip des Sozialgerichtsverfahrens. Nomos, Baden Baden 2021, str. 94.

[6] Za klasifikacijo socialnih sporov drugih evropskih držav glej prav tam, str. 35.

[7] Znani so poskusi, da bi posebna sodišča, specializirana za socialne spore, pridružili upravnim sodiščem, za podrobnosti glej prav tam, str. 37.

[8] Več primerov podobnih procesnih rešitev in razlik prav tam, str. 94.

[9] Direktiva 2020/1828.