TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Izvrševanje roditeljske pravice, ki jo starši načeloma izvršujejo
sporazumno (1. odstavek 113. člena zakona o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/76), je v primeru
razveze zakonske zveze preneseno na roditelja, ki mu je otrok zaupan
v varstvo in vzgojo (2. odstavek 114. člena ZZZDR). Drugemu roditelju
roditeljska pravica s tem ni odvzeta, temveč je v določeni meri
omejeno le njeno izvrševanje (glej določbo 3. odstavka 114. člena
ZZZDR). Kadar pa se po sodni odločbi nastalo razmerje spremeni (izven
pogojev določbe 4. odstavka 78. člena ZZZDR, ki spada v sodno
pristojnost) oziroma preneha zaradi okoliščin, naštetih v 115. členu
ZZZDR, pripada roditeljska pravica drugemu od staršev že po samem
zakonu.

'Vprašanje izvrševanja roditeljske pravice po smrti roditelja,
kateremu je sodišče ob razvezi zakonske zveze zaupalo otroka v
varstvo in vzgojo, je v pravni teoriji manj, v sodni praksi pa precej
sporno. Pravna teorija je enotna, da gre v primeru smrti roditelja,
kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, za spremenjene
razmere in je zato potrebna sprememba odločbe o dodelitvi otroka v
vzgojo in varstvo v sodnem postopku. Sodna praksa pa je v nekaterih
primerih že zavzela stališče, da preide izvrševanje roditeljske
pravice v takih primerih na preživelega roditelja avtomatično po
samem zakonu (tako npr. Vrhovno sodišče SR Slovenije v odločbi, opr.
št. U 228/79 z dne 9.8.1979, Okrožno sodišče v Ljubljani v sklepu,
opr. št. Gž 1211/78 v zvezi s sklepom Občinskega sodišča v Kamniku,
opr. št. P 105/78).
Tudi praksa Vrhovnega sodišča SR Slovenije ni bila enotna. V letu
1976 je bilo na občni seji sprejeto stališče, da se pravna situacija,
ki nastane s sodbo, ki rešuje vprašanja vzgoje, oskrbe in nege otroka
po smrti enega od roditeljev, le na osnovi roditeljske pravice
drugega od roditeljev, ne more avtomatično menjati (glej Poročilo o
sodni praksi VS SR Slovenije, št. III/76). V že omenjeni odločbi VS
SRS, opr. št. U 228/79 z dne 9.8.1979, pa je bilo zavzeto nasprotno
stališče.'
Razlogi proti avtomatičnemu prehodu izvrševanja roditeljske pravice
na preživelega roditelja:
'Roditeljska pravica ni absolutna pravica, ampak je le relativna
pravica in je potrebno pri odločanju o dodelitvi otroka gledati
predvsem interese otroka. Zato je potrebno, da se pri sodišču zahteva
sprememba sodne odločbe v delu, ki govori o vzgoji, varstvu in negi
otroka (iz obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Gž
532/76, v zvezi s sodbo Občinskega sodišča v Celju, opr. št. P 292/76
z dne 14.10.1976, ki je bila podlaga za sprejem pravnega mnenja o
potrebnosti sodne poti sprejetega na občni seji VS SRS v letu 1976).
Stališče, da pripada roditeljska pravica preživelemu roditelju že po
samem zakonu ne upošteva razlike med imetništvom roditeljske pravice
(po substanci) in med izvrševanjem roditeljske pravice, čeprav je ta
razlika razvidna iz zakonske dikcije. V 3. odstavku 4. člena ZZZDR je
določeno, da pripada roditeljska pravica očetu in materi. To pomeni,
da imata oba roditelja pravico, oba sta imetnika roditeljske pravice
(po substanci). Po 115. členu ZZZDR pa pripada roditeljska pravica
smao enemu od staršev, to je roditeljsko pravico ima samo eden od
staršev, če je drugi umrl, če je drugi neznan, ali če je drugemu
roditeljska pravica odvzeta ali če mu je odvzeta poslovna sposobnost.
Določbi 3. odstavka 4. člena in 115. člena predstavljata celoto: 115.
člen pomeni samo izjemo od pravila, ki je postavljeno v 3. odstavku
4. člena.
115. člen ZZZDR ureja torej samo vprašanje imetništva roditeljske
pravice v primeru smrti enega roditelja, in sicer tako, da določa, da
postane drugi roditelj edini imetnik roditeljske pravice. V problem,
ali bo ta edini imetnik roditeljske pravice le-to tudi izvrševal, pa
se 115. člen ZZZDR ne spušča. Če je preživeli roditelj - edini
imetnik roditeljske pravice - ob smrti drugega roditelja izvrševal
roditeljsko pravico neokrnjeno, v polnem obsegu, ni nobenega razloga,
da ne bi to veljalo tudi naprej - s to razliko, da bo roditeljsko
pravico naprej izvrševal sam.
Drugače pa je v primeru, če roditelj ob smrti drugega roditelja ni
izvrševal roditeljske pravice v polnem obsegu, ker mu otrok ob
razvezi (ali razveljavitvi) zakonske zveze s kasneje umrlim
roditeljem ni bil zaupan v varstvo in vzgojo (2. odstavek 78. člena
ZZZDR). V slednjem primeru seveda ni izgubil roditeljske pravice,
ostal je njen imetnik, vendar pa je prizadet v njenem izvrševanju:
le-to je ostalo samo (kasneje umrlemu) roditelju, kateremu je bil
otrok zaupan v varstvo in vzgojo (2. odstavek 114. člena ZZZDR).
Ob razvezi in odločanju komu naj otroka zaupa v vzgojo in varstvo,
sodišče ocenjuje, pri katerem od roditeljev so pogoji za
uveljavljanje otrokovih koristi ugodnejši. V večini primerov manj
ugodni pogoji roditelja ne diskvalificirajo za izvrševanje
roditeljske pravice po tem, ko drugi roditelj umre; v posameznem
primeru pa lahko sodišče ugotovi, da pri enem roditelju ni pogojev,ki
bi zagotavljali otrokovo korist, oziroma da bi bila otrokova korist
posebno za njegov razvoj pri tem roditelju ogrožena, in je to razlog,
da mu ne more zaupati otroka. Če se to stanje v času od razveze
zakonske zveze pa do smrti roditelja, ki mu je bil otrok zaupan, ne
popravi, če torej pri preživelem roditelju niso odpadli vzroki,
zaradi katerih je bil otrokov interes ob razvezi zakonske zveze pri
njem ogrožen, preživeli roditelj tudi nadalje ne more izvrševati
roditeljske pravice. Avtomatičen prehod izvrševanja roditeljske
pravice na preživelega roditelja tako lahko včasih pomeni nasprotje z
interesom otroka in zato ne predstavlja zadovoljive rešitve. Temu, da
bi prišlo do ogrožanja otrokovih krosti se lahko izognemo s tem, da -
upoštevajoč dejstvo, da do dodelitve otrok enemu roditelju ne pride
vedno samo zato, ker otrok po razvezi pač ne more biti pri obeh,
ampak so tu lahko tudi drugi razlogi - izpeljemo postopek, v katerem
ugotavljamo, ali je preživeli roditelj kvalificiran za izvrševanje
roditeljske pravice in pa, ali druge okoliščine konkretnega primera
govorijo za prehod izvrševanja roditeljske pravice nanj.
V postopku preizkušamo, ali je prehod izvrševanja roditeljske pravice
na preživelega roditelja koristen za otroka. Tak preizkus ne
predstavlja posega v izvrševanje roditeljske pravice, saj roditelju
le-to po odločbi razveznega sodišča ne gre, je pa v skladu z načelom
družbenega varovanja otrokovih interesov vselej, kadar je to potrebno
(6. člen ZZZDR).
Do postopka, v katerem ugotavljamo, ali je za otroka koristno, da
preživeli roditelj izvršuje roditeljsko pravico, pride na podlagi
tožbe preživelega roditelja ali pristojnega organa občinske skupnosti
socialnega skrbstva na spremembo odločbe razveznega sodišča o varstvu
in vzgoji otroka zaradi spremenjenih razmer (4. odstavek 78. člena
ZZZDR). Glede na rezultat postopka odloči sodišče, bodisi da preide
izvrševanje roditeljske pravice na preživelega roditelja, bodisi, da
je potrebno varstvo in vzgojo otroka zaupati tretji osebi ali zavodu,
ker pač preživeli roditelj ne more varovati otrokove koristi. V
postopku, ki ga s tožbo sproži roditelj, organ socialnega skrbstva ni
stranka, ampak samo pomaga sodišču, da pride do pravilne (to je za
otroka koristne) odločitve. Če pa zahteva spremembo odločbe s tožbo
pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva, ima v
postopku položaj stranke, ker nastopa kot varovanec otrokovih
interesov. V postopku je potrebno postaviti umrlemu roditelju
skrbnika, proti kateremu se lahko vloži tožba. Pravni temelj za
postavitev skrbnika je 211. člen ZZZDR, po katerem je mogoče
postaviti posebnega skrbnika v vseh primerih, kada je to potrebno za
varstvo pravic in koristi posameznikov.
Avtomatičen prehod izvrševanja roditeljske pravice na preživelega
roditelja ima negativno posledico, da ne zagotavlja v vsakem primeru
varstva otrokovega interesa, ker se ne ugotavlja primernost
preživelega roditelja za izvrševanje roditeljskih dolžnosti in
pravic.
Navedeni razlogi proti avtomatičnemu prehodu izvrševanja roditeljske
pravice so povzeti iz članka dr. Karla Zupančiča: Izvrševanje
roditeljske pravice po smrti roditelja, kateremu je sodišče ob
razvezi zakonske zveze zaupalo otroka v varstvo in vzgojo,
objavljenega v reviji Pravnik, letnik 35, št. 4-6/1980, stran 141 -
148.
Razlogi za avtomatičen prehod izvrševanja roditeljske pravice:
115. člen ZZZDR določa, da pripada roditeljska pravica drugemu od
staršev, če eden od staršev ni več živ ali znan. To je razumeti tako,
da v primeru smrti enega od roditeljev, roditeljska pravica
avtomatično pripade drugemu od staršev. Čim je otrokova mati umrla,
potem je mogoče šteti, da je roditeljska pravica avtomatično pripadla
očetu. Ni torej potrebno, da bi o dodelitvi otroka odločalo sodišče,
niti ni potrebno, da bi tožnik tožil na izročitev otroka, glede
katerega ima vse roditeljske pravice. Zadeva torej ne spada v
pristojnost sodišča, ampak bo o njej moralo odločati socialno
skrbstvo (iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Gž
1211/78).
Določba 78. člena ZZZDR ureja razmerje staršev do otrok po razvezi
zakonske zveze in seveda za čas dokler ta razmerja na isti pravni
podlagi obstajajo. Izvrševanje roditeljske pravice, ki jo starši
načeloma izvršujejo sporazumno, je v primeru razveze zakonske zveze
prenešeno na roditelja, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo.
Drugemu roditelju roditeljske pravice niso odvzete, temveč le v
določeni meri omejene. Kadar pa se po sodni odločbi nastalo razmerje
spremni (izven pogojev določb 4. odstavka 78. člena, ki spada v sodno
pristojnost) oziroma preneha zaradi okoliščin naštetih v 115. členu
zakona, pripada roditeljska pravica drugemu od staršev že po samem
zakonu. V določbah zakona ni videti podlage za trditev, da bi bilo
potrebno o tem ponovno odločati in to celo v sodnem postopku, saj ta
pravica staršem pripada in se lahko omeji ali preneha le pod
posebnimi pogoji, ki so določeni v zakonu. Ob pogojih določbe 115.
člena, se po izrecni določbi zakona v trenutku, ko prenehajo
obstajati s sodno odločbo o razvezi zakonske zveze nastala razmerja,
roditeljske pravice prenesejo na drugega roditelja, kar seveda pomeni
tudi dosledno varovanje otrokovih interesov in priznavanje
svojevrstnih pravic staršev (iz obrazložitve odločbe Vrhovnega
sodišča SR Slovenije, opr. št. U 228/79 z dne 9.8.1979).
V skoraj vseh primerih narekuje odločitev sodišča, da ob razvezi ne
zaupa otroka določenemu roditelju, samo ugotovitev, ki je rezultat
preizkusa vseh okoliščin, da so pri drugemu roditelju ugodnejši
oziroma primernejši pogoji za uveljavljanje otrokovih koristi. To
pomeni, da obstajajo pogoji tudi pri drugemu od roditelja, vendar so
ti, glede na prvega roditelja manj ugodni. V praksi so ob razvezah
redki primeri, da otrok ni dodeljen drugemu roditelju zato, ker ta
roditelj ne bi bil primeren za vzgojo, oziroma ker bi njegova vzgoja
lahko kvarno vplivala na otroka ali pa iz razloga, ker drugi
roditelj, iz zdravstvenih ali drugih razlogov ne bi mogel
izpolnjevati obveznosti, ki jih narekujeta varstvo in vzgoja otroka.
Skoraj praviloma se pojavijo kot odločilne okoliščine starost otroka,
primernost stanovanjskih razmer, možnost šolanja, želja otroka,
dosedanja skrb za otroka itd., tedaj okoliščine, ki sicer na
odločitev o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo vplivajo, vendar pa
na drugi strani nobenega od roditeljev popolnoma ne diskvalificirajo.
V večini primerov sta torej oba roditelja primerna za vzgojo in
varstvo, ker pa zaradi razveze zakonske zveze otrok, zaradi
objektivnih razlogov, ne more več živeti pri obeh roditeljih, je
potrebno otroka le dodeliti v vzgojo in varstvo samo enemu od njiju,
pri čemer se upošteva, pri katerem so pogoji za otrok razvoj
primernejši in ugodnejši. Običajno sta torej oba roditelja primerna.
Če ta predpostavka v življenju velja, potem se postavlja vprašanje,
zakaj je potrebno pri obravnavi tega problema izhajati iz tistih
redkih in skoraj izjemnih primerov, ko eden od roditeljev morda res
ne bi bil primeren, oziroma, ko dodelitev otroka njemu v varstvo in
vzgojo res ne bi bila primerna. Zakaj odreči zaupanje vsem tistim,
katerim otroci ob razvezi res niso bili dodeljeni, ker je bilo za
otroka ugodneje, primerneje in koristneje, da se dodeli drugemu
roditelju in jim samo zato, ker so bile razmere pri njih malo manj
ugodne naložiti, da morajo po smrti drugega roditelja ponovno
dokazovati, in to v sodnem postopku, da so za popolno izvrševanje
roditeljske pravice le primerni in da bo za otroka koristneje, če bo
pri enem od staršev, ne pa pri tretji osebi ali v zavodu. Roditelj,
ki bi moral, samo zaradi razveze zakonske zveze, v sodnem postopku
ponovno dokazovati svojo primernost za varstvo in vzgojo otroka, tega
problema sploh ne bi imel, če bi prišlo do smrti drugega roditelja
tekom trajanja zakonske zveze. V takem primeru bi celotno izvrševanje
roditeljske pravice avtomatično pripadlo njemu, to pa bi se tako nam,
kot tudi skrbstvenemu organu zdelo tudi popolnoma normalno. S
problemom primernosti drugega roditelja se ne bi niti ukvarjali,
čeprav tudi v takih primerih lahko pride do vprašljivosti izvrševanja
takega varstva in vzgojo po drugem roditelju. ZZZDR je za take
primere predvidel intervencijo skrbstvenih organov (člen 119 do 122
ZZZDR). Glede na navedeno se postavlja vprašanje, ali ima razveza
zakonske zveze kot zaključek življenjske skupnosti dveh doraslih
oseb, ki sta se iz takih ali drugačnih razlogov razšli, za posledico
lahko tudi to, da je potrebno s pomočjo državnega organa ponovno
ocenjevati, ali je preživeli od staršev, ki mu otroci ob razvezi niso
bili dodeljeni v vzgojo in varstvo, sploh sposoben v celoti
izvrševati roditeljsko pravico, ki je ne le pravica ampak tudi
dolžnost.
Avtomatičen prehod izvrševanja roditeljske pravice pa seveda ne sme
pomeniti, da je potrebno prisilno vzpostaviti skupno življenje med
roditeljem in otrokom tudi v primerih, kadar je taka vzpostavitev
skupnega življenja zaradi nepopravljive odtujenosti otroka, koristim
otrokove osebnosti, zlasti njegovi psihi, škodljiva. Taka nasilna
vzpostavitev skupnega življenja se da preprečiti z intervencijo
skrbstvenega organa (člen 119-122 ZZZDR).
Avtomatičen prehod izvrševanja roditeljske pravice pomeni tudi
izenačenje zakonskih otrok z izvenzakonskimi. Pri izvenzakonskih
otrocih gre za avtomatizem, postopek pa ureja skrbstveni organ. Ni
logično, da mora npr. zakonski oče zato, ker je z materjo otroka
sklenil zakonsko zvezo, ki je bila kasneje razvezana, otrok pa je bil
ob razvezi dodeljen materi, ki je po razvezi umrla, tožiti na
dodelitev otroka v varstvo in vzgojo, nezakonskemu očetu pa to ni
potrebno, saj lahko svojo zahtevo po izročitvi otroka uveljavi brez
posredovanja sodišča pred pristojnimi skrbstvenimi organi. Niti v
Ustavi SFRJ, niti Ustavi SRS, pa tudi določbah ZZZDR ni prav nobene
pravne podlage za tako neenako obravnavanje zakonskih oziroma
izvenzakonskih roditeljev pri izvrševanju njihove roditeljske
pravice, ki je po vsebini, tako v primeru zakonskih roditeljev, kot
tudi v primeru izvenzakonskih popolnoma enaka.
Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da kljub razvezi zakonske zveze
in dodelitvi otroka enemu od roditeljev v vzgojo in varstvo pripada
roditeljska pravica, kot neodtujljiva pravica obema staršema. Drugi
roditelj ima kljub temu, da mu otrok ni dodeljen v vzgojo in varstvo,
celo vrsto pravic in obveznosti kot npr. pravico do osebnih stikov,
dolžnost preživljanja, daje soglasje k morebitni posvojitvi, lahko
zahteva spremembo sodne odločbe o dodelitvi otroka itd. Z
izvrševanjem navedenih pravic in izpolnjevanjem obveznosti brez dvoma
delno izvršuje svojo roditeljsko pravico. Če mu priznamo, da jo je
sposoben delno izvrševati, zakaj mu po tem ob smrtu drugega roditelja
ne moremo avtomatično zaupati izvrševanja celotne vsebine roditeljske
pravice, ampak ga napotujemo, da mora svojo primernost dokazati v
postopku pred državnimi organi.
Postavlja se tudi vprašanje, ali ni morda mogoče določbe 115. člena
ZZZDR razumeti tudi tako, da gre pri prehodu izvrševanja roditeljske
pravice za avtomatizem. Ta člen je namreč v poglavju izvrševanja
roditeljske pravice. V življenju ni nujno, da starši otroka ne živijo
skupaj le v tistih primerih, kadar je prišlo do razveze zakonske
zveze. Narazen lahko živijo tudi v tistih primerih, ko je zakonska
zveza še obstoječa. Če starši otroka kljub temu, da zakonska zveza ni
razvezana, ne živijo skupaj, se morajo sporazumeti o tem, pri katerem
od roditeljev bo otrok živel (1. odstavek 105. člena ZZZDR). Če se ne
sporazumejo, odloči o tem skrbstveni organ, ki upošteva tudi otrokove
želje, če jih je otrok sposoben izraziti (2. odst. 105. člena ZZZDR).
Če v takem primeru roditelj, pri katerem na podlagi sporazuma ali
odločbe skrbstvenega organa otrok živi, umre, pripade izvrševanje
roditeljske pravice drugemu od staršev avtomatično (115. člen ZZZDR).
Postavlja se vprašanje, ali člen 115 ZZZDR res ne velja za primere,
ko je zakon med roditeljema otroka razvezan; oziroma ali res ne more
veljati za te primere le zato, ker obstoji sodna odločba o razvezi
zakonske zveze in o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo, ki naj bi
jo bilo potrebno v delu, ki se nanaša na vzgojo in varstvo otrok, z
novo odločbo sodišča spremeniti. Če člen 115 ZZZDR za primere, kadar
gre za razvezo zakonske zveze ne velja, potem so otroci iz razvezanih
zakonov pod strožjim družbenim nadzorstvom, ki je obsežnejše kot pa
družbeno varstvo otrok, ki so rojeni v izvenzakonski skupnosti ali ki
na podlagi sporazuma med roditeljema, živijo le pri enem od zakoncev.
Za slednja dva primera namreč po 115. členu ZZZDR velja avtomatizem,
saj pripada izvrševanje roditeljske pravice drugemu še živečemu
roditelju ipso iure.
Roditeljska pravica ima tudi določeno vsebino. Imajo jo le starši,
zato je potrebno omejitve ozko razlagati. Starši izvršujejo
roditeljsko pravico pod nadzorstvom skrbstvenega organa, ki skrbi, da
jo izvršujejo v otrokovo korist. Vsak čas je v vseh primerih možna
intervencija skrbstvenega organa. Odgovornost za vzgojo otrok je tako
prvenstveno preuščena staršem. Dolžnosti, ki jih imajo starši
(preživljanje, vzgoja, uprava premoženja, zastopanje itd.) so hkrati
tudi otrokove pravice. Oba starša sta v enaki meri odgovorna za
otrokovo vzgojo in varstvo, oba sta dolžna delovati tako, da bo
dosežen namen vzgoje, ki je v tem, da bo otrok našel svoje mesto v
družbi. To načelo enakopravnosti roditeljev je zaradi razveze
zakonske zveze prekršeno zaradi objektivnih razlogov, ne pa zaradi
večje ali manjše primernosti enega od roditeljev, skrbeti za otroka
in ga vzgajati. Končno tudi ni nepomembno, da imajo starši tudi
pravico neposredno vzgajati in varovati svoje otroke (190. člen
Ustave SFRJ, 235. člen Ustave SRS). Po navedenih ustavnih določbah
imajo starši pravico in dolžnost, da neposredno skrbijo, s svojim
delom in z družbeno dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesen in
duševen razvoj svojih otrok. Poudarjena je torej dolžnost neposredno
skrbeti za svoje otroke.
Kljub vsemu navedenemu pa bo sodna pot za spremembo sodne odločbe o
vzgoji in varstvu otrok potrebna v tistih primerih, kadar bo otrok ob
razvezi zakonske zveze dodeljen tretji osebi ali zavodu, ne pa
kateremu od roditeljev. Ta tretji oziroma zavod namreč v razveznem
postopku ni bil stranka. Tudi roditeljske pravice nima, saj ta
pripada le staršem otroka. Gre tedaj za razmerje, ki je po svoji
naravi še najbližje rejništvu.'