TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člena 371 in 390 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16), kolikor se nanašata na poplačilo terjatev otrok na podlagi zakonite preživnine, nista v neskladju z Ustavo.

Pri terjatvi na podlagi zakonite preživnine in terjatvi, zavarovani z ločitveno pravico, gre za položaja zasebnega prava, ki sta oba varovana v okviru pravice do zasebne lastnine.    S podelitvijo položaja prednostne terjatve terjatvi na podlagi zakonite preživnine in neučinkovanjem pravnomočnega odpusta obveznosti nanjo je zakonodajalec v postopku osebnega stečaja v zadostni meri upošteval posebno varstvo otrok in skrb zanje, ki ga zagotavlja Ustava. Zato 371. in 390. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju nista v neskladju s prvim odstavkom 54. člena in prvim odstavkom 56. člena Ustave.   Cilji izvršilnega postopka so drugačni od ciljev postopka osebnega stečaja, kar pa se odraža tudi v razlikah pri ureditvi poplačila terjatev na podlagi zakonite preživnine ter v različnih položajih upnika in dolžnika v teh postopkih. Ureditvi prednostnega poplačila terjatev na podlagi zakonite preživnine v izvršilnem postopku in v postopku osebnega stečaja sta lahko neenaki, ker gre za pravna položaja, ki se razlikujeta v bistvenih značilnostih, tj. glede obsega premoženja, na katero se razteza prednostno poplačilo, in instituta odpusta obveznosti, ki je mogoč le v postopku osebnega stečaja. Zato 371. in 390. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju nista v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.