TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Glede pritožbenega očitka nasprotnih udeležencev o neustavnosti ZOsn, o pomanjkanju pravne podlage za obvezen vpis v osnovno šolo in o pravici staršev do svobodne odločitve glede načina in vrste izobraževanja otrok, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje naslednje. Ustava RS v prvem odstavku 57. člena določa, da je izobraževanje svobodno, v drugem odstavku pa navedeno svoboščino omejuje z obvezo osnovnošolskega izobraževanja in hkrati državi nalaga financiranje tega izobraževanja iz javnih sredstev. Posameznikova osnovna izobrazba namreč služi tudi javni koristi. Pravica staršev, da izberejo način izobraževanja svojih otrok, ni absolutna in mora biti uravnotežena z interesom države, da otrokom zagotovi in omogoči dostop do kakovostnega izobraževanja ter zaščiti njihovo pravico do razvoja. V zvezi s tem je stališče zavzelo tudi ESČP in v zadevi Konrad v Nemčija (35504/03) navedlo, da ima država prosti preudarek ("margin of appreciation”) pri normiranju izobraževanja, saj se s tem zasleduje upravičen cilj, ki je v tem, da vsi otroci prejemajo ustrezno izobraževanje v skladu z določenimi standardi kakovosti in socializacije. ESČP ob tem pove, da ni le pridobivanje znanja, temveč tudi vključevanje v družbo in prve izkušnje z družbo, eden izmed pomembnih ciljev osnovnošolskega izobraževanja. Zaradi vseh navedenih razlogov je država na svojem območju upravičena določiti najustreznejši način izobraževanja in s tem tudi morebitne zahteve, omejitve in prepovedi, vse z namenom zagotavljanja kvalitetnega izobraževanja otrok, kar je stvar javnega interesa.

Pravica staršev, da izberejo način izobraževanja svojih otrok, ni absolutna in mora biti uravnotežena z interesom države, da otrokom zagotovi in omogoči dostop do kakovostnega izobraževanja ter zaščiti njihovo pravico do razvoja.