TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Ker odpoved neuvedenemu dedovanju velja za dediščino oz. dedni delež, ki bi šel potomcu po zakonu v trenutku uvedbe dedovanja, se dedna odpoved, čeprav dana že v letu 1992, nanaša na obstoječe zapuščinsko premoženje.

Ker ima dedni dogovor vse učinke sodne poravnave, ga ni mogoče preklicati in ga, povzetega v sklepu o dedovanju, tudi s pritožbo ni mogoče izpodbijati. Sodno poravnavo (torej tudi dedni dogovor) je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo, za vložitev katere velja trimesečni subjektivni rok. Pritožnik v pritožbi ne trdi, da bi dedni dogovor s takšno tožbo izpodbijal. Ker je subjektivni rok za vložitev tožbe v konkretnem primeru začel teči s trenutkom, ko se pritožnik seznanil s sporazumom o odpovedi neuvedenemu dedovanju, to pa je bilo najkasneje takrat, ko je vložil pritožbo (to je 6. 11. 2015), se je rok torej že iztekel. Navedeno pomeni, da v razdelitev zapuščine ni več mogoče poseči.