TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Preiskovalni sodnik na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zavrže zahtevo tožilca (tudi državnega tožilca) za preiskavo, če je nerazumljiva ali če ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, če tožilec v danem roku ne ravna v skladu z zahtevo preiskovalnega sodnika, da zahtevo za preiskavo popravi ali dopolni.

 

Obrazložitev:

Po določilu drugega odstavka 76. člena ZKP morajo biti vloge iz prvega odstavka tega člena (zasebne tožbe, obtožnice in obtožni predlogi oškodovanca kot tožilca, predlogi, pravna sredstva ter druge izjave in sporočila) razumljive in morajo obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati, ter podpisane. Če vloga ni razumljiva ali ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, sodišče zahteva od vložnika vloge, naj jo popravi oziroma dopolni, pri tem pa vložnika opozori, da bo vlogo zavrglo, če tega v danem roku ne bo storil, vlogo pa na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zavrže, če vložnik ni ravnal v skladu z opozorilom.

Za vsebino posameznih vlog vsebuje ZKP posebne določbe, tako tudi za zahtevo za preiskavo. Po določilu tretjega odstavka 168. člena ZKP je potrebno v zahtevi za preiskavo navesti: osebo, zoper katero se zahteva preiskava, opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zakonsko označbo kaznivega dejanja, okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in že zbrane dokaze. Zahteva mora vsebovati tudi predlog, katere posamezne okoliščine naj se v preiskavi raziščejo in katera posamezna preiskovalna dejanja naj se opravijo.

Zakon o kazenskem postopku v poglavju, ki ureja preiskavo, ne vsebuje določb o zavrženju zahteve za preiskavo, pa naj gre za zahtevo za preiskavo, ki jo je vložil državni tožilec, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec, če le-ta ni razumljiva ali če ne obsega vseh podatkov iz tretjega odstavka 168. člena, da bi se dala obravnavati. Podlago za formalni preizkus zahteve za preiskave daje torej določba 76. člena ZKP.

Naloga preiskovalnega sodnika, ko prejme zahtevo za preiskavo, je, da najprej opravi formalni preizkus zahteve za preiskavo. Pri tem formalnem preizkusu preiskovalni sodnik oceni, ali je zahteva za preiskavo razumljiva oziroma ali v njej navedeni podatki dajejo podlago za njeno obravnavanje. Če ugotovi, da zahteva za preiskavo ni tako sestavljena, jo vrne tožilcu, da jo v določenem roku popravi ali dopolni, in ga opozori na posledice, če tega ne bi storil. Če vložnik ne ravna po tej zahtevi, zahtevo za preiskavo zavrže.

Glede oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca drugi odstavek 186. člena ZKP določa, da se glede uvedbe, izvedbe, prekinitve in ustavitve preiskave smiselno uporabljajo tiste določbe, ki se nanašajo na uvedbo in potek preiskave na zahtevo državnega tožilca. Zakon o kazenskem postopku daje državnemu tožilcu drugačen (privilegiran) položaj le glede situacij iz drugega in tretjega odstavka 186. člena. Šteje se namreč, da sta oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec umaknila zahtevo za preiskavo oziroma odstopila od kazenskega pregona, če nista prišla ali če ni prišel njun pooblaščenec na zaslišanje obdolženca, čeprav sta bila v redu obveščena, medtem ko to ne velja za državnega tožilca, saj ima izostanek državnega tožilca na naroku za zaslišanje obdolženca za posledico preložitev zaslišanja obdolženca, razen v situaciji iz drugega odstavka 203. člena ZKP. Drugačen je položaj državnega tožilca tudi potem, ko preiskovalni sodnik konča preiskavo. Državni tožilec sicer mora po drugem odstavku 184. člena ZKP v roku 15 dni predlagati dopolnitev preiskave ali vložiti obtožnico ali pa izjaviti, da odstopa od pregona. Posledica, če državni tožilec ne ravna tako, je le v tem, da mora o tem obvestiti višjega državnega tožilca, medtem ko se šteje, da sta oškodovanec kot tožilec oziroma zasebni tožilec odstopila od pregona, če v 15 dneh po obvestilu preiskovalnega sodnika o končani preiskavi ne vložita obtožnega akta.

Po določbi prvega odstavka 63. člena ZKP ima oškodovanec kot tožilec, ki je stranka v kazenskem postopku, iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Državni tožilec, ki je tudi stranka v kazenskem postopku, je sicer tudi državni organ, vendar tak njegov položaj ne vpliva na formalni preizkus njegove zahteve za preiskavo. Preiskovalni sodnik tako kot glede zahteve za preiskavo oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca opravi tudi formalni preizkus zahteve za preiskavo, ki jo je vložil državni tožilec. Če pri tem preizkusu ugotovi, da je zahteva za preiskavo nerazumljiva ali če ni sestavljena tako, da bi se dala obravnavati, preiskovalni sodnik zahteva od vložnika (državnega tožilca, oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca), da jo v določenem roku popravi oziroma dopolni in ga opozori na posledice, če tega ne bi storil. Če vložnik zahteve za preiskavo tega v določenem roku ne stori, preiskovalni sodnik na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zahtevo za preiskavo s sklepom zavrže.

Šele potem, ko pri formalnem preizkusu zahteve za preiskavo oziroma potem, ko jo je vložnik po zahtevi za popravo v določenem roku popravil ali dopolnil, preiskovalni sodnik ugotovi, da je sestavljena v skladu z določilom tretjega odstavka 168. člena ZKP, opravi tudi materialni preizkus zahteve za preiskavo, ki lahko privede do njegovega nestrinjanja z zahtevo za preiskavo. V takem primeru preiskovalni sodnik ne more zavreči ali zavrniti zahteve za preiskavo, pač pa lahko po določilu sedmega odstavka 169. člena ZKP zahteva, naj o tem odloči zunajobravnavni senat, ki lahko odloči, da se preiskava opravi ali pa zahtevo za preiskavo zavrne.