TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o poroštvu Republike Slovenije za zagotavljanje finančne stabilnosti v euroobmočju (Uradni list RS, št. 59/10) ni v neskladju z Ustavo.

Izpodbijani ZPZFSEu je bil sprejet zaradi sodelovanja Republike Slovenije v posebni družbi. Ker gre za skupno valuto, je nujna koordinacija med sodelujočimi državami članicami območja eura, kar je skladno tudi z načelom lojalnega sodelovanja med državami članicam (tretji odstavek 4. člena PEU), ki se medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog in ciljev, ki jim sledi EU. Iz tega sledi, da je tudi v primeru, kot je obravnavani, kjer gre za soodvisnost držav članic in njihovih gospodarstev, potrebno usklajeno delovanje med državami članicami območja eura, čeprav države članice ravnajo na podlagi svojih nacionalnih pristojnosti. Ker dolgoročnih ekonomskih učinkov in iz njih izhajajoče posledice za stabilnost denarja ni mogoče presojati z vidika posamičnega posega, temveč jih je treba stalno spremljati in kontinuirano preverjati, in ker pri tem ni mogoče imeti gotovosti, kakšne bodo reakcije na trgu in kakšen bo bodoči razvoj, je treba dati političnim subjektom, ki so odgovorni za njihovo spremljanje, dovolj široko polje proste presoje. To ima za posledico, da je ustavnosodna presoja takšnih vprašanj nujno zadržana. Ustavna določba o zadolževanju države iz 149. člena Ustave je v razmerju do drugega odstavka 120. člena ter tretjega in četrtega odstavka 153. člena Ustave specialna določba, saj se nanaša le na zadolževanje države. Ustava v 149. členu Ustave ne daje izrecnega pooblastila za zadolževanje države, temveč na načelni ravni dopušča zadolževanje. Tako z ustavnopravnega vidika ni odločilno vprašanje o dopustnosti zadolževanja, temveč o njegovih omejitvah. Pri pojmih, ki so uporabljeni v 149. členu Ustave, ni mogoče izhajati iz civilnopravnih opredelitev teh pojmov, temveč jim je treba dati avtonomen pomen in jih opredeliti kot ustavnopravno kategorijo ter pri tem izhajati iz namena, ki ga je imel ustavodajalec, ter upoštevati tudi naravo državnih kreditov in poroštev. Poroštvo je katera koli oblika zavarovanj ali jamstev, pri kateri država prevzame riziko (potencialne) odgovornosti za obveznosti tretjega in s tem vpliva na višino zadolženosti države (javni dolg), s tem pa na višino državnega premoženja. Bistvena razlika med krediti in poroštvi v pomenu iz 149. člena Ustave je v tem, da pri kreditih nastane neposredna in nepogojna obveznost vrniti prejeta sredstva, medtem ko pri poroštvih nastane za državo pogojna obveznost, ki nastopi le, če tretji ne izpolni svojih obveznosti. Člen 149. Ustave kot postopkovna določba zahteva posebno parlamentarno odločitev, s katero pride do dejanskega ali potencialnega prenosa finančnega bremena v prihodnost, hkrati sta z njo zagotovljeni temeljna pristojnost Državnega zbora, da odloča o izdatkih in prihodkih države, upoštevaje temeljne človekove pravice in svoboščine današnjih in prihodnjih generacij kot tudi načeli pravne in socialne države ter iz načel demokratičnosti in pravne države izhajajočo publiciteto državnega najemanja kreditov in prevzemanja poroštev. Iz jezikovnega pomena 149. člena Ustave ne izhaja, da bi bile določene vsebinske (materialne) omejitve ali pogoji, na katere bi bilo mogoče vezati državne kredite in poroštva, kar pa ne pomeni, da je lahko zakon, na podlagi katerega se prevzame državno poroštvo, vsebinsko prazen ali da lahko Državni zbor da bianco pooblastilo Vladi, da prevzame državno poroštvo oziroma najame kredite. Ustavno zahtevo po sprejetju zakona, na podlagi katerega je dovoljeno zadolževanje, je treba razumeti kot zahtevo po določenosti ali najmanj določljivosti (bodočih) prevzetih obveznosti. Določljivost pomeni, da je mogoče iz zakonskega dejanskega stanja ugotoviti, kakšne bodo bodoče obveznosti države, kakšen namen se uresničuje z zadolževanjem, v vsakem primeru pa morajo biti obveznosti določene po višini, bodisi izrecno bodisi v odstotkih od nekega določenega zneska (na primer skupne vrednosti proračuna). Odločitev o sodelovanju v evropskem mehanizmu za finančno stabilizacijo in s tem za prevzem poroštva je sprejel Državni zbor z zakonom, v katerem je določno opredeljeno, kakšno poroštvo se daje, v kolikšni višini, komu in za kakšen namen. Na ta način je jasno in določno opredeljeno polje, po katerem se lahko giblje Vlada. Omejenost višine obveznosti za Republiko Slovenijo na višino 2,073 milijarde EUR velja za vse morebitne obveznosti, ki nastanejo za Republiko Slovenijo v zvezi s sodelovanjem oziroma položajem družbenice v družbi EFSF. Zato ZPZFSEu ni v neskladju s 149. členom Ustave. Ker je obveznost pri poroštvu pogojna (njegova zapadlost je bodoče, negotovo dejstvo), nima neposrednih finančnih posledic takoj, temveč šele v nekem trenutku v prihodnosti. Iz tega razloga so tudi v vsakokratnem proračunu v okviru plačil zapadlih poroštev predvidena le sredstva, ki po oceni zakonodajalca ustrezajo pričakovanim unovčitvam poroštev oziroma jamstev v proračunskem obdobju. Zato je neutemeljen očitek o neskladju izpodbijanega zakona s prvim odstavkom 148. člena Ustave, ki določa, da morajo biti vsi prihodki in izdatki države in lokalnih skupnosti za financiranje javne porabe zajeti v njihovih proračunih. Splošno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave) ne more biti samostojno merilo za presojo skladnosti z Ustavo, temveč je vezano na ugotovljeni poseg v posamezno človekovo pravico.