TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Revidentka ne navaja novih argumentov oziroma razlogov, ki bi terjali ponovno presojo oziroma spremembo ustaljene sodne prakse glede že rešenega vprašanja, ki ga izpostavlja. Navaja le razloge, ki jih Vrhovno sodišče ne more sprejeti in jih je tudi že zavrnilo (sklep X Ips 263/2016). Ker torej revizijo vlaga v zvezi z že rešenim vprašanjem, ponovno odločanje o njem pa ni (več) pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, tudi niso podane okoliščine iz 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo isto pravno vprašanje ponovno vsebinsko obravnavati. Res je sicer v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje zapisalo tudi stališče, za katerega ni podlage v ZOUTI in ki od dosedanje ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (kot tudi sodišča prve stopnje) odstopa, vendar si revidentka, glede na že ustaljeno sodno prakso v zvezi s pravnim stališčem, ki zanjo ni ugodno, svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšala tudi, če bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Zato revizija v tem delu tudi iz tega razloga ni dovoljena.