TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov toženke, s katerimi je ta izpodbijala evidence tožnice o opravljenem delu za mesec marec 2019, ni dovolj konkretiziran, da bi ga lahko pritožbeno sodišče vsebinsko presojalo. Pritožnica ni navedla konkretno, katere so tiste trditve, ki naj bi po njenem ostale prezrte. Tega bremena se ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. To še zlasti velja za pritožbene razloge, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zaradi abstraktnosti te pritožbene navedbe se pritožbeno sodišče zgolj sklicuje na 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri so navedeni jasni in prepričljivi zaključki glede ugovorov toženke v zvezi z evidencami opravljenega dela. Smiselno zatrjevana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zato ni podana.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev sodišče stori takrat, ko svojo odločb opre na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena ZPP). Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oz. prepovedi materialnega prava. Takšnega nedovoljenega razpolaganja tožnice pa pritožnica z navrženimi navedbami o tem, da naj bi tožnica navajala neresnična dejstva, predložila za ta postopek prilagojene evidence, ki niso odraz dejanskega stanja in niso bile potrjene z ostalimi izvedenimi dokazi, zaradi česar naj bi bile tožničine navedbe in dokazi neresnični, nemoralni in nasprotujoči prisilnim predpisom, ni dokazala. Pač pa s povzetimi navedbami tudi v tem delu dejansko graja dokazno oceno sodišča prve stopnje.