TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.008,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožnik ima prav, da pravnomočna odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s podizvajalcem, tožnikovim delodajalcem, v ničemer ne zavezuje sodišča pri odločanju o tožbenem zahtevku po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s stranskim intervenientom, domnevnim glavnim izvajalcem. Tako je utemeljen tožnikov ugovor, da je treba pravni interes tožene stranke za vložitev revizije presojati izključno z vidika možnosti, da, ob morebitni ugoditvi reviziji (spremembi ali razveljavitvi), na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene z delodajalcem, doseže za sebe ugodnejšo odločitev.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje to res ni mogoče. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, znašala 182.000,00 EUR. Ob upoštevanju 30 % tožnikovega prispevka (s 70 % odškodninsko odgovornostjo se je tožena stranka strinjala) bi šlo tožniku (182.000,00 EUR-54.000,00 EUR) 127.400,00 EUR. Od tega bi bilo treba odšteti že izplačanih 69.830,42 EUR, torej bi po najugodnejši možnosti tožena stranka morala plačati 57.569,58 EUR.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki tudi v reviziji ni izpodbijana, da omejitev zavarovalnega jamstva iz naslova civilne odgovornosti delodajalca po sklenjeni pogodbi znaša 91.520,00 EUR, pa je tožena zavarovalnica, ker je že izplačala 69.830,42 EUR, v vsakem primeru dolžna plačati še največ 21.689,58 EUR, kolikor ji je sodišče tudi že naložilo.