TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 10.a člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo, 95/21 – popr., 48/23 in 115/23) ni v neskladju z Ustavo. Člen 10b Zakona o tujcih se razveljavi. O preostalem delu zahteve skupine poslank in poslancev Državnega zbora bo Ustavno sodišče odločilo posebej.

Ko Ustavno sodišče presoja ustavnost zakona, ki spada na področje uporabe prava Evropske unije, mora pri presoji skladnosti izpodbijanih določb z Ustavo upoštevati primarno pravo Evropske unije, zlasti Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, sekundarno pravo Evropske unije in sodno prakso Sodišča Evropske unije. Vsebina prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je zajeta v 18. členu Ustave. Ta ustavna določba vključuje spoštovanje t. i. načela nevračanja, ki prepoveduje neposredno ali posredno vrnitev posameznika v državo, v kateri bi bil izpostavljen obravnavi, ki bi kršila pravico do prepovedi mučenja. Načelo nevračanja zagotavlja posamezniku pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno. Odstranitev posameznika, ki zatrjuje, da potrebuje zaščito, iz države brez presoje, ali so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta posameznik z odstranitvijo iz države izpostavljen nečloveškemu ravnanju, je skladna z načelom nevračanja samo, če je tretja država varna (koncept varne tretje države). Tretja država je varna, če posamezniku nudi učinkovito zaščito pred kršitvijo načela nevračanja. Koncept varne tretje države, ki temelji na izpodbojni domnevi meddržavnega zaupanja, je skladen z načelom nevračanja, če je tretja država zavezana izpolnjevati primerljive mednarodne obveznosti. V primeru vrnitve v tretjo državo je glavno vprašanje, ali bo imel posameznik dostop do ustreznega postopka za priznanje mednarodne zaščite v tretji državi. Poleg tega mora država izgona preveriti še pogoje pridržanja ali življenjske pogoje prosilcev za mednarodno zaščito v državi sprejema. Država mora pri uporabi koncepta varne tretje države preveriti tudi, ali posamezniku po predaji v tretjo državo grozi t. i. posredno vračanje. Država mora zagotoviti učinkovit dostop do postopka, ki omogoča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Zato mora imeti posameznik zadostna procesna jamstva (pravico do informiranosti, pravico do osebnega razgovora, dostop do tolmačenja in pravne pomoči), da lahko učinkovito izvršuje pravico iz 18. člena Ustave. Enaka merila veljajo tudi, ko je posameznik predan drugi državi članici Evropske unije. Ustava izrecno ne ureja prepovedi kolektivnega izgona tujcev, zato Ustavno sodišče na podlagi 8. člena Ustave opravi presojo z vidika 4. člena Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in pri tem upošteva merila, ki jih pri presoji skladnosti ukrepov držav z zahtevami 4. člena Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice. Člen 4 Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin od držav zahteva, da preučijo osebne okoliščine vsake osebe, ki jo zadeva morebitni ukrep izgona, in sprejmejo odločitve za vsak primer posebej, in sicer v postopku, ki tej osebi omogoča, da navede razloge zoper izgon. Odločilno merilo pri presoji, da se izgon opredeli kot "kolektivni", je odsotnost razumne in objektivne presoje položaja vsakega posameznega tujca v skupini. Ravnanje države, ki izžene tujca brez individualne obravnave, ne pomeni kršitve 4. člena Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če tujcu individualna obravnava ni bila zagotovljena zaradi njegovega ravnanja oziroma po njegovi krivdi.