TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 246/2000 z dne 9. 11. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijano sodbo ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), načela uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko v zvezi s kršitvijo pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave), ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo. Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnik še ni izčrpal, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.