TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kot še mladega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav so me že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja na neki način navdajala z grozo prav pisma samomorilcev. Raziskoval sem, kaj je skupnega vsem tem nesrečnim dušam, da so se odločile zapustiti svoje najbližje in celo najdražje.

Semantična analiza tekstov je bila raznotera, večkrat na neki način povsem smiselna glede na okoliščine tega strahotnega dejanja. Toda bolj me je zanimal izraz grafičnega dela teh sporočil. Že kmalu sem ugotovil, da simbolnost ni samo ubesedena, ampak je tudi del grafičnega izraza sporočil teh ljudi.

Že leta 1917 je oče t. i. nemške šole v grafologiji ali psihologiji pisave Ludwig Klages to disciplino označil za vrsto predstavitvene – izrazne psihologije. In čeprav so in so bile dileme glede znanstvenosti tega področja povsem upravičene, me je zanimanje za to, recimo, psevdoznanstveno disciplino, ki sicer nima nič skupnega s forenzičnim preiskovanjem pisav, gnalo v empirično raziskovanje, kaj in če sploh kaj rokopis sporoča. In če sporoča, ali tudi o takšni nameri, kot je storiti samomor.

V različnih člankih – (tudi) v Pravosodnem biltenu – sem pojasnjeval, da ti dve področji nimata ničesar skupnega, torej forenzično preiskovanje pisav in psihologija pisave.

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je grafologija proučevanje, ugotavljanje človekovega značaja, namen forenzičnega preiskovanja pisav pa seveda ni in ne more biti analiza značajskih lastnosti piscev ali kogarkoli v sodnih postopkih.

Karkoli si že mislimo o veji izrazne psihologije, imenovani grafologija, drži, da v pisavah obstajajo nekatere značilnosti, ki so se toliko oddaljile od šolskih predlog, da so postale, kot jim je rad rekel dr. Anton Trstenjak, svojske. V teh svojskostih so razvidne posamezne simbolne značilnosti, ki so odtis matric grozdov nevronov v naših možganih. Te relativno stalne povezave nevronov v nekakšne matrice so se razvile zaradi tisoče in tisoče ponavljanj izvedb istih črk in besed skozi desetletja ter so izoblikovale naš stalni duktus, po katerem se tudi sicer ločimo od drugih ljudi.

Zato se je že v antiki začel uporabljati podpis, kot pričakovan in relativno stalen nabor istih oblik črk (grafemov) pri istem piscu, kar seveda nedvomno spada na področje forenzičnega preiskovanja pisav.

V nasprotju s prstnimi odtisi se rokopis vseeno spreminja, pri mnogih piscih manj očitno, pri drugih pa bolj, kar velikokrat vodi v dvom o identiteti. To se dogaja zaradi spreminjanja nihajev energijskih impulzov, ki iz dvanajstih centrov v možganih preko grafomotorike prehajajo do rok pisca. To najbolje vidimo pri sebi, saj se lahko podpišemo stokrat ali še večkrat in nikoli ne bosta dva podpisa povsem enaka.

Celo več, prvi aksiom pravi, da se nihče nikoli ne more podpisati povsem enako. Če naletimo na popolno enakost, je to znak, da imamo pred seboj vsaj en ponaredek.

Na to se navezuje tudi drugi aksiom o pisavi, ki pravi, da je pisava odraz psihofizičnega stanja vsakokratnega pisca, kar pomeni, da se pisava spremeni, kakor hitro se spremeni to stanje.

Stanje se spremeni

S tisoče raziskavami rokopisov piscev v različnih psihofizičnih stanjih, torej z empirično analizo, je mogoče z visoko stopnjo zanesljivosti reči, da so spremembe v poteku rokopisa tako močne in prepričljive, da lahko na njihovi podlagi, ne da bi točno vedeli, v kakšnem psihofizičnem stanju je pisec bil, sklepamo o različnih stanjih.

Nobena skrivnost ni – in danes je to povsem potrjeno – da je t. i. mikrografija pri osebah s Parkinsonovo boleznijo eden od pomembnih znakov, ki se pojavi celo pred tem, ko nastopijo manifestne masivne nevrološke spremembe. To pomeni, da se prej relativno pričakovan rokopis začne zmanjševati.

Prav tako nam t. i. kolaps duktusa ali razpad rokopisa kaže na ugašanje vitalnih funkcij. Seveda to velja za osebe, ki so sicer skozi življenje imele povsem urejene rokopise, brez teh in takih značilnosti, kar nam kažejo longitudinalne študije piscev skozi čas.

V številnih analizah podpisov na preizkusih o alkoholiziranosti voznikov povsem jasno vidimo, da gre pri visoki vsebnosti alkohola vedno tudi za popolno izgubo orientiranosti ne samo v fizičnem, ampak tudi v pisnem prostoru. Ob tem prav tako seveda nista več mogoči niti enostavna koordinacija in oblast nad grafomotoriko, kljub navideznemu in celo resničnemu trudu. Enako velja za celotno motoriko telesa.

Skratka, pisava je odraz psihofizičnega stanja vsakokratnega pisca. Ta vsakokratni pisec v takih in podobnih stanjih ni več isti, kot je bil pred tem, pa naj gre za opojna sredstva, ki delujejo na zavest, ali za bolezenska stanja.

Tanatos obstaja, srečal sem ga

Če nekoliko parafraziram naslov knjige »Bog obstaja, srečal sem ga« francoskega avtorja Andréa Frossarda, je s Freudovim instinktom smrti ali tanatosom žal prav tako. Srečal sem ga.

Na študiju psihoterapije na Medicinski fakulteti v Ljubljani se je v tistem času, v osemdesetih letih 20. stoletja, poučevala t. i. neoanalitična psihoterapija, ki se ni veliko ukvarjala z obema pomembnima Freudovima gonoma: erosom in tanatosom.

Menili so, da je prav tanatos bolj nekakšen Freudov umislek ali nekakšna filozofska kategorija, korak v metafiziko, čeprav je bil gon smrti za Jacquesa Lacana osrednji pojem psihoanalize.

Ko ga Jacques Lacan prvič omeni leta 1938, ga opiše kot hrepenenje po izgubljeni harmoniji, kar je precej podobno Freudovi ugotovitvi, da goni smrti razvezujejo vezi in stvari uničujejo. Predvsem pa je tanatos skrit v našem nezavednem, vedno nekako pripravljen, da se vzdrami. Zlasti je njegova pojavnost privabljena iz nezavednega v vseh izzivih, ki jih ponujajo nevarnosti.

Če vzamemo za primer še Jungovo paradigmo o samostojnem življenju naših kompleksov, na katere seveda nimamo nobenega vpliva, gre skorajda za vrojenost tega fenomena v nas. In zato morda C. G. Jung pravi, da je poznal ljudi, pri katerih bi bilo preprečevanje samomora malone zločinsko dejanje, saj je vse kazalo na to, da je samomor v skladu s težnjo njihovega nezavednega in je zaradi tega zanje temeljna danost (1946).

Sam sem se s fenomenom samomora začel ukvarjati že kmalu po diplomi za socialnega delavca in še bolj podrobno po končanju študija psihoterapije na ljubljanski Medicinski fakulteti (1987). Z njim sem se srečeval zlasti pri svojem delu v svetovalnici Živa med leti 1985 in 1990 ter kasneje pri zasebnem svetovalnem delu.

Konec osemdesetih let se je nekega popoldneva v pisarni pojavil mlajši moški. Po le nekaj uvodnih besedah mi je pokazal na bližnji stolpnici in povedal, da je bil že skoraj zgoraj, na vrhu obeh, da pa so bila vrata zaprta in se ni mogel vreči v globino. Skoraj natanko pred letom dni si je v nekem gozdiču na robu Ljubljane prerezal žile na rokah, a ga je nekdo nezavestnega našel in so ga s transfuzijo rešili. Imel je mlado družino. Nekaj eksistenčnih težav je bilo, a imel sem občutek, da niso bile tako usodne. Tisto, kar me je navdalo s prepričanjem, da tanatos obstaja, so bile njegove oči. Kot pri hudo žejnih je iz njih vela želja po uničenju, smrti in izničenju.

Ko se na tak način srečaš z gonom smrti, ne dvomiš več, da obstaja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!