TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji izrečeni obdolženemu P. G. spremeni tako, da se obdolženemu izreče kazen 3 (tri) leta zapora.

II. V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke, pritožba zagovornika obdolženega P.G. pa v celoti zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženega P.G. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

IV. Po členu 96/I in 98 ZKP stroški pritožbenega postopka glede obdolženega J.I. iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega in njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Prav tako zagovornik z navedbami, da so razlogi napadene sodbe nejasni o odločilnih dejstvih in sicer tako o posrednem storilstvu in sostorilstvu in sicer napadena sodba nima o tem razlogov, prav tako pa je izrek napadene sodbe nerazumljiv, saj ni jasno katera dejanja je storil obdolženi in katera E.Š., meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Iz izreka napadene sodbe namreč jasno izhaja kdo je obdolženi in kdo je storilec kaznivega dejanja in sicer obdolženi P.G. ki je v obravnavani zadevi bil tudi spoznan za krivega kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je storilec tudi E.Š., ne more biti uspešna. Obdolženčevo ravnanje, kot izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko 1.b, da je E.Š. po pooblastilu obdolženega predložil davčnemu organu ponarejeno dokazilo o plačanem davku, pomeni pravzaprav opis obdolženčevega izvršitvenega dejanja, ki ga je zgolj fizično izpolnila druga oseba. Res je, da ima takšno obdolženčevo ravnanje, ko je iz ozadja vodil dejavnost drugega, ki neposredno izvršuje kaznivo dejanje, vendar pa je le obdolženčeva podaljšanja roka, ki je po pooblastilu obdolženca bil dejansko le sredstvo za dosego cilja, pri čemer je dejanski storilec bil obdolženi, ki je imel oblast nad dejanjem. Opisano izkazuje, da je obdolženi vodil drugega, to je E.Š., k ravnanju, ki ga je štel za svojega. Zato ni nobenega dvoma, da je storilec očitanega kaznivega dejanja obdolženi, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe, kakor tudi njenih razlogov in se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo potrebno posebej v izreku konkretizirati katera dejanja je storil obdolženi in katera E.Š., saj ta v obravnavani zadevi ne nastopa v vlogi obdolženca, niti sostorilca. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in izrek napadene sodbe zato ni nerazumljiv, niti ni nezakonit, prav tako pa ni v nasprotju z Ustavo in Konvencijo, kot to neuspešno skuša prepričati zagovornik. Kot že navedeno je po oceni pritožbenega sodišča izrek napadene sodbe povsem razumljiv, iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa tudi jasno izhajajo vsi njegovi zakonski znaki.