TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 883/2003 z dne 6. 11. 2003 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 322/2000 z dne 6. 3. 2003 se zavrne. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

Stališče Višjega sodišča, da bi morala pritožnica, če bi od prvega delodajalca dejansko zahtevala plačilo odškodnine zaradi neizplačanih plač, to v tožbi tudi navesti, je v očitnem nasprotju z določbami ZPP. Tretji odstavek 180. člena ZPP izrecno določa, da vzame sodnik tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo. Po načelu iura novit curia (da mihi factum dabo tibi ius) je torej pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča. Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Sodnik je namreč dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika. Glede na navedeno je razlaga zakona, na kateri temelji odločitev Višjega sodišča, očitno napačna in zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ne glede na navedeno pa v konkretnem primeru ta ustavna pravica pritožnici ni bila kršena. Kot izhaja iz sodnega spisa, se pritožnica oziroma njen pooblaščenec nista udeležila nobenega naroka za glavno obravnavo. Tako sodišče prve stopnje ni imelo možnosti, da bi pritožnico v okviru pooblastil iz 285. člena ZPP pozvalo, naj navede (morebitna) manjkajoča dejstva in predlaga dokaze, na podlagi katerih bi bilo zahtevek mogoče obravnavati z vidika določb o odškodninski odgovornosti. Pravice stranke do enakega varstva pravic ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede na to je dolžnost strank, da z aktivnim sodelovanjem v postopku prispevajo k uresničevanju svojih procesnih pravic in s tem k učinkovitemu sodnemu postopku.