TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo, št. 4613-358/2010/2-0210-04 z dne 6. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Abstraktni zakonski dejanski stan iz 9. odstavka 107. člena ZIS je lahko zapolnjen že s podatki uradnih evidenc – registra ponudnikov storitev informacijske družbe, registra koncesionarjev za igralnice, igralne salone in prireditelje klasičnih iger na srečo, evidence izdanih odločb o prepovedi prirejanja iger na srečo, ki so upravnemu organu znani. Tudi v okviru izbire ukrepa, kolikor je organu znano, da gre za najblažji ukrep, za sodišče ni sporno, da se postopek ne bi mogel izvesti kot skrajšan postopek. Sodišče stoji na stališču, da je organ lahko izvedel skrajšan postopek brez udeležbe stranke, če so organu znana dejstva in uradni podatki dali zadostno podlago za odločitev glede na uporabljeno materialno določbo, stranka pa je imela možnost vložiti pravno sredstvo – pritožbo, v kateri je lahko ugovarjala posegu v svoj položaj, ki bi ga organ pri naložitvi ukrepa, kot specifičnega moral upoštevati, ter je drugostopni organ presodil njen ugovor po vsebini ter razloge, s katerimi je ugovor zavrnil kot nerelevanten, navedel.

Tožeča stranka ugovarja, da se tudi drugostopenjski organ ni opredelil, da je tožeča stranka ponudnik tranzita za tujo gospodarsko družbo ter da bodo posledice zapovedanega ukrepa prizadele pravice končnih uporabnikov te gospodarske družbe s sedežem v R Hrvaški, ki omejitev glede prirejanja iger na srečo prek svetovnega spleta nima; ta gospodarska družba uporablja tudi strežnike tožeče stranke. Ker drugostopenjski organ na citirani ugovor tožeče stranke ni odgovoril, gre lahko za situacijo, zaradi katere bi izrečen ukrep lahko prekomerno posegel v položaj tožeče stranke oziroma imel prek nje čezmejni učinek na tujo pravno osebo. Glede na povedano sodišče meni, da je v zadevah po 107. členu ZIS lahko bistveno tudi poznavanje tehničnih in poslovnih povezav zavezanih strank.

Morebitna neučinkovitost naloženega ukrepa ni ugovor, ki bi tožečo stranko razbremenil izpolnitve obveznosti. Upravni organ je tisti, ki mu zakon nalaga, da v primeru, ko se stečejo zakonski pogoji, odredi določen ukrep, pri tem pa je vezan na dejanske in pravne možnosti njegove izvršitve. Na tožeči stranki je, da izvrši naložen ukrep ne glede na uporabnike, ki jih bo izvršitev ukrepa zadela, pri čemer ni na njej, da se sprašuje, kako ga je možno zaobiti.