TFL Vsebine / TFLGlasnik

V zadnjih nekaj sodbah je Vrhovno sodišče RS[1] v zasedbi sodnic in sodnikov, ki jih najvišje cenim in za katere menim, da so strokovnjaki in da boljših ni, povsem obrnilo svoj pogled na vprašanje kreditov v švicarskih frankih. Popoln obrat od sodne prakse, ki jo je Vrhovno sodišče enotno zagovarjalo zadnjih pet let.[2] Pri tem me pa še najbolj čudi (da ne uporabim kakšnega drugega izraza) stališče Vrhovnega sodišča glede t. i. pojasnilne dolžnosti bank:

»Vrhovno sodišče je [v sodbi in sklepu opr. št. II Ips 54/2023 z dne 20. septembra 2023 – op. a.] sprejelo odločitev glede obsega pojasnilne dolžnosti banke oziroma informacij, ki bi jih po njegovem mnenju morala banka predstaviti kreditojemalcu, ki presega zakonsko določen obseg informacij, ki jih mora banka danes predstaviti kreditojemalcu, ki se odloči za kredit v tuji valuti (če bi ga banke seveda še ponujale). Danes veljavni Zakon o potrošniških kreditih ne določa tolikšnega obsega informacij, kot ga Vrhovno sodišče za nazaj določa banki.« [3]

Nekoliko bolj »po domače« povedano. Vrhovno sodišče po novem meni, da bi morale banke, denimo, leta 2007 potencialnim kreditojemalcem predočiti vse grozeče nevarnosti, dejstva in ekonomsko razumevanje menjalnih tečajev, ne glede na to, ali so banke za to vedele ali ne, v obsegu ter na način, ki je zahtevnejši od tistega, kot ga je določala takratna zakonodaja in celo kot ga določa danes veljavna zakonodaja … Kot se pravilno in povsem na mestu sprašujejo tudi banke, ali to pomeni, da velja odločitev Vrhovnega sodišča tudi za današnji obseg informacij, kljub veljavnemu Zakonu o potrošniških kreditih. Z drugimi besedami: ali je torej pogodba, sklenjena ob popolnem upoštevanju Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2), lahko nična? Iz stališč Vrhovnega sodišču RS v zadnjih sodbah izhaja pozitiven odgovor. Ali velja tolikšna širitev pojasnilne dolžnosti »zgolj za področje kreditiranja ali velja za vsa področja poslovanja s potrošniki, tudi za zavarovalnice, telekomunikacijske ponudnike, ponudnike električne energije in vse druge ponudnike blaga in storitev potrošnikom?«[4] Kot poslovnega subjekta bi me bilo strah, kot denimo tuji investitor pa bi vsaj krepko premislil, če bi v državo s tako nepredvidljivim pravnim in s tem podjetniškim okoljem vstopil ter tvegal usodo svojega kapitala in živcev. Ob takem stališču se lahko dejansko bojimo vsi, če bo takšno stališče seveda obstalo, saj kot zelo nazorno obrazloži dr. Avbelj, »v nasprotju s tem, kar izrecno stori Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi II Ips 8/2022, pričakovanega standarda strokovnosti, iz katerega se napaja kriterij dobre vere in poštenja, ni, na primer, mogoče napolnjevati za nazaj z mehko pravnimi standardi, kot je na primer Priporočilo Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, ki v času sklepanja zadevnih pogodb sploh niso obstajali in jih banke tudi niso mogle upoštevati«.[5]

Vrhovno sodišče banki oziroma bankam nadalje očita, da so se morale zavedati, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so lahko nihanja tudi zelo visoka. Tudi če banka dokaže, da je kreditojemalca posebej opozorila na valutno tveganje in mu obrazložila (i) da se vrednost valute švicarski frank v primerjavi z vrednostjo valute evro lahko giblje v obe smeri, (ii) da pomeni sprememba menjalnega tečaja EUR/CHF spremembo obroka kredita ter tudi spremembo dolga oziroma da se v primeru zvišanja menjalnega tečaja EUR/CHF poveča mesečna obveznost in posledično poveča tudi znesek protivrednosti kredita v evrih, ter (iii) da kreditojemalec prejema plačo v evrih, kredit pa se glasi na drugo valuto švicarski frank, ob upoštevanju, da ga je hkrati na valutno tveganje ponovno opozoril še notar (v primeru zapisa kreditne pogodbe v obliki notarskega zapisa), za Vrhovno sodišče to ne zadostuje.[6] To zelo težko razumem. Bi me pa zanimal odgovor na vprašanje, kako bi sodišče ravnalo, če bi šlo nihanje vrednosti tuje valute švicarski frank navzdol in bi bili krediti v švicarskih frankih bistveno ugodnejši celotno življenjsko dobo kredita. Bi lahko tožil banko, ker me ni dovolj dobro prepričevala in prepričala, da namesto kredita v evrih vzamem kredit v švicarskih frankih? No, tožil bi verjetno lahko, zelo pa dvomim, da bi bil uspešen. In prav je, da ne bi bil.

Iskreno, na pravo EU se ne spoznam najbolje. Tudi sicer se s hard-core pravom nisem veliko ukvarjal. Poslujem pa v tem okolju, kot pravnik, ki je (bil) hkrati direktor, samostojni podjetnik in lastnik gospodarske družbe, ki mora razumeti logiko poslovanja ter vedenja na trgu, kot potrošnik in kot podjetnik, ki posluje z bolj ali manj prav takimi potrošniki. Ves ta čas in še vedno sem tudi potrošnik in načeloma podpiram namen zakonodaje, da zaščiti šibkejšo, manj uko/veščo stranko. A kje naj se ta zaščita konča? Njena skrajnost je odvzem poslovne sposobnosti. Če gledam te zadnje odločitve in ekonomsko logiko, ki jo predstavljajo, se bojim, da gremo počasi proti tej skrajnosti. Paradoksalno je, da bo to po mojem mnenju storitve za potrošnike podražilo, lahko celo ukinilo in posledično naredilo manj varne. Ker kaj ti »nuca« varnost, če ne moreš niti vstopiti v poslovni odnos? Kot da bi bankam zapovedali, da ne smejo preko kreditnih kartic kreditirati potrošnikov, tj. omogočati poplačila obveznosti z zamikom. Ker komu zaradi teh kartic kak teden pred prejemom plače zmanjka sredstev za (zdravo, običajno zato tudi dražjo) hrano ali vedno višje položnice za elektriko. Me prav zanima, kako bi ukinitev kreditnih kartic sprejeli ti isti potrošniki. Kot izboljšanje svojega položaja? Ali pa bi se oglasili, da naj se država ne vmešava v njihovo presojo, kateri mesec bo kakšen strošek morda malo bolj pomemben, kot možnost imeti meso na mizi vsak dan ali gledati televizijo, če res skrajno karikiram … No, morda pa bo šla zaščita potrošnikov po mnenju naših sodišč kmalu tudi v to smer …

Da pa ne bom komentiral hipotetično, bom predstavil svoj primer. Leta 2008 sem za nakup prvega stanovanja iskal kredit. Obiskal sem praktično vse banke, registrirane v Sloveniji, šel sem kar po seznamu na spletnih straneh Banke Slovenije. Ponujali so mi kredite v evrih, pa tudi kredite v švicarskih frankih. Odločil sem se za kredit v evrih. Na bankah so mi izročili izračune, grafe in pojasnili, da se lahko spreminja višina mesečnega obroka pri enem in pri drugem kreditu različno ter da sprejemam s kreditom v švicarskih frankih še dodatno (valutno) tveganje. Logično mi je bilo že to, da če švicarskih frankov ne dobim vsak mesec na svoj račun, jih bom moral kupovati. In ja, moje prvo vprašanje ob predložitvi izračunov mesečnih obrokov je bilo, zakaj je mesečni obrok v švicarskih frankih nižji. Odgovor pa direkten: zaenkrat je tako, višina LIBOR-ja, trenutne okoliščine itd., ampak nikoli ne moreš garantirati, kaj bo. Saj veste, po analogiji mantri, da pretekli donosi niso garancija za prihodnost. In tega nisem slišal le od ene bančnice/bančnika iz ene banke, ni da sem imel »slučajno« srečo.

Kljub tej mantri nezagotovil na podlagi preteklosti, sem poslušal od znancev in tudi prijateljev, da sem bedak.[7] Zakaj sem se odločil za »dražjo« različico. Po gledanju »švicarjev« sem se opekel in preplačal. Moj odgovor je bil običajno »Zihr je zihr, nikoli ne veš.«. Sogovorniki pa temu potem večinoma niso ugovarjali, razumeli so očitno, da obstaja tveganje. Čeprav so razumeli tveganje, so bili ponosni, da jo bodo ceneje odnesli. Sprejeli so tveganje.

Da ne bo pomote, verjamem, da se vsi kreditojemalci niso zavedali, kaj je valutno tveganje, a da se na nevednost sklicujejo sodni izvedenec za ekonomijo, finančni direktor, 50 in več let stari ljudje, ki so živeli in poslovali v Jugoslaviji ter zelo dobro vedeli, kakšno je npr. tveganje inflacije in spremembe menjalnega tečaja vrednosti nemške marke, ter po možnosti hiteli še isti dan po prejemu plače kupovat devize na črni trg … to pa mi preprosto ne gre v račun. Ne zdi se mi »fer«, da terjajo vsevprek zaščito, ne glede na konkretne okoliščine svoje zadeve,[8] in ne zdi se mi pošteno, da bi grozeča ničnost teh kreditnih pogodb obveljala, ne glede na obogatitev, ki bi za kreditojemalce iz tega sledila, sploh v primerjavi z vsemi nami, ki tveganja nismo želeli prevzeti (večina kreditojemalcev v tistem času!) ter nismo računali, da nam bo država plačala naš zapitek … Kajti, ne pozabimo, marsikdo ni reševal svojega stanovanjskega problema, pač pa so bili v ozadju njihove takratne odločitve za kredit v švicarskih frankih špekulativni nameni. Še dobro, da ne pridemo do tega, da bi presojali relativno »oškodovanje« tistih, ki smo s kreditom kupili stanovanje v kraju X, medtem ko se je vrednost stanovanj v kraju Y v desetih letih bolj povišala kot v kraju X, pa nas na primer nepremičninski posredniki na to možnost niso dovolj dobro opozorili (no, ali pa so nas, ampak kdo pa ve oziroma lahko dokaže, kaj je kdo takrat rekel/izročil). Ali so s tem krivci za mojo relativno izgubo? Ali naj mi omogočijo nakup za nazaj v kraju Y?

Kakorkoli, zdi se mi, da razvoj sodne prakse oziroma tovrstne odločitve sodišča ne vlivajo veliko zaupanja v predvidljivost poslovnega okolja. Ne znam si predstavljati, kako se bodo na to v bodoče odzvale banke in njihovi regulatorji. V takem okolju bo ponudba bančnih produktov po vsej verjetnosti veliko nižja in veliko manj ljudi bo »primernih« za kredit. In morda bodo prisiljeni kredite poiskati v sosednjih državah, npr. Avstriji, kjer bodo ob takih sodnih odločitvah slovenskih sodišč pač dostopnejši ali vsaj cenejši. Sam bi bil izredno previden, kot spremembe Ustave, bi tudi take odločitve sprejemal s tresočo roko. Poslabšanje predvidljivosti poslovnega okolja ima zelo negativne posledice za vse, tudi za potrošnike. In tega se bojim, v vseh svojih vlogah.

Opombe:

[1] Sodba in sklep VS RS, opr. št. II Ips 54/2023 z dne 20. septembra 2023 ter sodba VS RS, opr. št. II Ips 8/2022 z dne 19. aprila 2023.

[2] Glej denimo sodba in sklep VS RS, opr. št. II Ips 195/2018 z dne 25. oktobra 2018, pa tudi Boštjan Koritnik in Lojze Ude: Vprašanje enotnosti sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi s kreditnimi pogodbami v tuji valuti, v: Podjetje in delo, št. 1/2020.

[3] Združenje bank Slovenije (ZBS): Komentar na zadnje odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s krediti v tuji valuti švicarski frank, 15. november 2023.

[4] Prav tam.

[5] Matej Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, v: Pravna praksa, 42 (2023) 42-43, pril., str. II–VII.

[6] Sodba in sklep VS RS, opr. št. II Ips 54/2023 z dne 20. septembra 2023. Glej tudi ZBS, nav. delo.

[7] In to tudi takrat, ko se je, v začetku leta 2010, vrednost švicarskega franka napram evru začela nekoliko zviševati.