TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevam za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Sodišče bi moralo v sodbi navesti dodatna dejstva, ki bi potrjevala zaključek, da se je obsojenec zavedal neizogibnega nastanka neposredne nevarnosti za življenje kakšne osebe. Sodišče samo je z nadaljnjo ugotovitvijo, da je storilec upal, da nihče ne bo pripeljal nasproti, zanikalo obsojenčevo zavest o neizogibnem nastanku neposredne nevarnosti – konkretne ogrozitve določene osebe, pri čemer niti ni presojalo, ali je bilo obsojenčevo zanašanje na ugoden razplet v konkretnem primeru upravičeno.

Ni dvoma, da je obsojenec v konkretnem primeru s hudimi kršitvami cestnoprometnih predpisov povzročil neposredno nevarnost, ki se je uresničila v prometni nesreči. Vendar pa nobeno izmed nižjih sodišč ni obrazložilo, katera dejstva oziroma okoliščine utemeljujejo zaključek, da je obsojenec hotel povzročiti konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, oziroma da se je zavedal, da je le še od naključja odvisno, ali bo s svojim ravnanjem ogrozil življenje kakšne osebe.

Sodišču, ki sodbe ni oprlo na navedeni (bistveni) dokaz in tega dokaza ni ocenjevalo niti samega zase niti v povezavi z drugimi dokazi, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče očitati.

Preiskovalni sodnik tudi po izrecni zakonski določbi niti ni dolžan prevzeti oprave nujnih preiskovalnih dejanj, zato prisotnost preiskovalne sodnice pri ogledu sama zase še ne more pomeniti nezakonitosti preiskovalnih dejanj.