TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke proti I. točki izreka se delno ugodi in se prvostopenjska sodba:

- v tem delu delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi VL 33367/2017 z dne 20. 4. 2017 v tretjem odstavku izreka razveljavi za izvršilne stroške v znesku 5,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2017 do plačila in se stroškovni zahtevek v tem delu zavrne;

- v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da

- se sklep o izvršbi VL 33367/2017 z dne 20. 4. 2017 v prvem odstavku izreka vzdrži v veljavi še za 886,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2017 do plačila;

- da se za zavrnjenih 97,60 EUR glavnice s pripadki, tožba zavrže.

- V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke proti III. točki izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

V. Tožena stranka mora v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 93,90 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Sodišče prve stopnje se mora v postopku opredeliti le do tistih dejstev in dokazov, ki so pravno odločilni. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, kakšno pogodbo so s toženo stranko sklenili ostali člani snemalne ekipe, pač pa, ali sta pravdni stranki sklenili odplačno pogodbo. Da bi s strani tožene stranke predlagane priče vedele izpovedati o razmerju med pravdnima strankama, iz navedb tožene stranke ni razvidno. Sodišču prve stopnje se zato do dejstev in dokazov, ki niso pravno odločilna za presojo spornega razmerja, ni bilo treba posebej opredeliti. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da sta bili dve osebi, ki sta sodelovali pri projektu sicer plačani, vendar po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina ne kaže na (ne)odplačnost pogodbe med pravdnima strankama.

Pravilna opredelitev pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska, je v tej zadevi bistvena za presojo spornega vprašanja, ali je med pravdnima strankama sploh prišlo do sklenitve odplačne pogodbe. Do sklenitve pogodbe namreč pride, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Kot izhaja iz drugega odstavka 642. člena OZ dogovor o višini plačila za delo pri podjemni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe. Pri najemni pogodbi pa je določena oziroma določljiva višina najemnine ena od bistvenih sestavin najemne pogodbe. Če torej višina najemnine ob sklenitvi pogodbe ni določena (oziroma določljiva), se šteje, da najemna pogodba ni sklenjena.

Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je storitev casting opravil otrok tožeče stranke, ne pa tožnik sam. Ta je le zagotovil navzočnost svojega mladoletnega otroka na snemanju. Zato za ta del tožbenega zahtevka ni aktivno legitimiran on, pač pa njegov otrok. Po določilu prvega odstavka 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih so starši le zastopniki mladoletnih otrok. Torej lahko tožbo vložijo le v imenu in za račun otroka.

Nesprejeta predpravdna ponudba tožene stranke, da tožeči stranki plača 700,00 EUR, ne zadošča za presojo, da ta znesek predstavlja običajno plačilo po kriterijih drugega odstavka 642. člena OZ.