TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v izpodbijani II. točki izreka sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka mora v roku 15 dni po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.721,20 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov.

258. člen ZFPPIPP določa le, da se zastaranje terjatve „do stečajnega dolžnika“ pretrga s prijavo v stečajnem postopku. Toženka ni bila stečajni dolžnik, v čigar stečaju je upnica priglasila terjatev, in tudi ni porok (glej od 1012. do 1034. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), saj je poroštvo povsem drug institut, zato zanjo ne velja določba o pretrganju zastaranja iz tretjega odstavka 1034. člena OZ. Toženka je pristopnica k dolgu po 432. členu OZ in kot takšna ima status solidarne (so)dolžnice. Solidarnost dolžnikov OZ ureja v določilih od 395. do 405. člena. Prvi odstavek 403. člena OZ med drugim izrecno določa naslednje: „če zastaranje ne teče ali je pretrgano nasproti enemu dolžniku, teče naprej za druge solidarne dolžnike in se lahko konča.“

Skladno z zgoraj pojasnjeno nesamostojnostjo posamičnih obročnih plačil sicer enotnega dolga namreč ni mogoče uporabiti pravila o zastaranju občasnih terjatev iz 347. člena OZ.

Po uveljavitvi novel ZIZ-L in ZPP-E obstojijo drugačna procesna dejstva, ki so v tem, da je bil prvotno izdani sklep o izvršbi s strani izvršilnega sodišča v celoti razveljavljen, da so izvršilni stroški postali del pravdnih stroškov in da je bilo o pravdnih stroških odločeno šele s sodbo sodišča prve stopnje. Ves ta čas je bila obveznost povrnitve pravdnih stroškov neobstoječa ter nenazadnje, ker je šlo za pravdo v teku, po temelju in višini negotova. Zato zapadlosti oziroma nastanka dolžniške zamude v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov ter posledičnega teka zakonskih zamudnih obresti ni več mogoče vezati na deveti dan po vročitvi (v celoti razveljavljenega) sklepa o izvršbi. Zapadlost, zamuda in tek obresti od izvršilnih stroškov so odvisni od odločbe sodišča, s katero je bilo o teh stroških odločeno. V konkretnem primeru gre za izpodbijano sodbo in v njej določen paricijski rok za plačilo pravdnih stroškov, katerih del so postali izvršilni stroški.