TFL Vsebine / TFLGlasnik

V številnih pogovorih z zelo kompetentnimi ljudmi, ki jih poznam, prihajamo do istega: najpomembnejše so vrednote, ki smo jih nekako izgubili, najprej bi morali pomesti pred lastnim pragom ipd.

Vse to je res, a osnova vsega je spoštljivost.

Najprej do samega sebe. To ni egoizem, ampak zdravo zavedanje in postavljanje trdnih temeljev za sebe, svoje bivanje in vlogo. Saj poznate tisto iz letala: najprej masko sebi, potem otroku. Dolgo mi to ni bilo jasno, a zdaj mi je popolnoma. Pot do tega stanja je po navadi dolga, obsega trdo in vztrajno delo na sebi, od tistega, da se imaš rad, pa do tistega, da sprejmeš druge take, kot so, in spet, saj veste: spremeni sebe in spremenil se bo ves svet.

Tako lahko sami pridemo do stanja, ki notranje pomirja in katerega osnova sta tudi poštenost in profesionalnost, če dodam še strokovni del. Vse to lahko vodi k najvišjim standardom, ki jih nekdo doseže, k integriteti in s tem tudi k zaupanju in ugledu, ki ga uživa v ožji in najširši skupnosti.

Spoštovanje sebe je šele potrebni pogoj, kot bi se lepo izrazili v matematiki ali ekonomiji. Zadostni pogoj pa je spoštovanje drugih. Takrat je zgodba šele popolna. A tudi tu gre za dvoje – spoštovanje tistih, ki so po hierarhiji nad teboj, in spoštovanje tistih, ki so pod teboj.

Spoštovanje posameznika do oblasti izvira iz razumevanja tradicije. Kot sem v svojih prispevkih že večkrat omenila, je razlog, zakaj Slovenci ne spoštujejo oblasti, v tem, da nimamo kraljevskih korenin. Povedano drugače, v svoji zgodovini se tega nismo navadili. Navadili tako, da bi bila na neki dostojen, spoštljiv način vzpostavljena, da se ve, kaj se sme in kaj ne, ter da bi jo zaradi njenih ravnanj, napredka in blaginje, ki jo prinaša, potem spoštovali. Če dodamo še pregovorno pretirano kritičnost ali kar že kritikanstvo, ki morda izvira iz navidezne »vsi smo enaki« ne tako davno v preteklosti vzpostavljene oblasti, ter na drugi strani spet pregovorno zgodovinsko pogojeno hlapčevstvo, kjer, kot že rečeno, ni bilo tiste prave, naše kraljevske oblasti, smo potem tu, kjer smo.

Spoštovanje po hierarhiji nižjih od sebe pa izraža vzgojenost, in če tega posameznik ne premore, je to njegova neotesanost, nekultiviranost in primitivnost. Ne znam si predstavljati, kako je lahko neki vodja oddelka nespoštljiv do hišnika ali snažilke, kako je lahko direktor nespoštljiv do zaposlenih. Tu ni več kaj dodati, ta del spoštovanja je izključno v rokah in glavi tistega, ki je na tem položaju, in je tudi izključno njegova odgovornost.

Spoštovanje si je treba tudi zaslužiti. Ni samoumevno, da ga imaš – ne kot oseba in ne kot najvišji na hierarhični lestvici. Če ga imaš in ti ga je uspelo vzpostaviti, potem ti ljudje verjamejo in sledijo. Pod kakšnimi pogoji, sem zapisala že zgoraj. Poštenost in resen skupni namen sta na prvem mestu. Zlasti je to osnova za spoštovanje do oblasti, torej po hierarhiji najvišjih.

Osnova za pridobitev spoštovanja je zaupanje in edino zaupanje je tisto, ki lahko začne vzpostavitev novih dejanj in korakov, ki spreminjajo določena stanja. Za vzpostavitev zaupanja je potrebna poštenost, in ko vzpostaviš to, prideta tudi spoštljivost in ugled.

Stanje duha, ki v tem trenutku veje iz Slovencev, zadeva vse tri vrste spoštovanja. Pomanjkanje spoštovanja do sebe lahko izboljšamo le s trdim vsakdanjim delom na sebi in s ciljem postati boljši človek. Čas, ki ga zdaj živimo in prinaša odmaknjenost, je več kot primeren za to.

Ko bomo izboljšali sebe in zgradili spoštovanje do sebe, bomo lahko izkazovali spoštovanje do tistih, ki so nižje na hierarhični lestvici od nas. Dobrohotnost in sočutje sta stanji, ki ju lahko iskreno izrazimo do vseh.

Najtežje bo s spoštljivostjo do po hierarhiji višjih od sebe in s tem seveda tudi do oblasti. Tu se vračam na začetek, kajti najprej morajo oni pri sebi vzpostaviti spoštljivost do sebe in drugih, šele ko jo bodo ljudje oziroma tisti, ki so nižje na tej hierarhični lestvici, začutili in videli konkretna dejanja, ki to potrjujejo, in jim zaupali, potem bo lahko spoštljivost vzpostavljena.

Do takrat pa bodo prevladovali nezaupanje, nespoštovanje z obeh strani, neupoštevanje vsega, tudi pametnega in dobrega, nasprotovanje samo sebi. Tihi otroški protest, ki se lahko spremeni v glasnega. In izgubljeno zaupanje nas lahko zelo drago stane.