TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. B. se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša nanj, v delu za soobsojeno A. A. pa po uradni dolžnosti, razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov.

Iti mora za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi storilec lahko izpolnil zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja; sicer pa je v nasprotnem primeru na mestu zgolj izrek oprostilne sodbe. Vrhovno sodišče poudarja, da upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije in ustavno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave) to kaznivo dejanje ne more služiti kot nekakšen subsidiarni delikt, v okviru katerega bi se kazenskopravno sankcionirala vsakršna protipravna ravnanja s področja civilnega prava.

Z vidika pravilne uporabe kazenskega zakona v okviru kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 je treba zakonski znak samovoljnega vzetja pravice konkretno zapolniti z vsebino pravnih pravil določenega civilnopravnega področja, ki jih storilec ni upošteval.

V kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar skladno s prvim odstavkom 18. člena ZKP pomeni, da pravica sodišča presojati, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Vendar pa to načelo ni absolutno - eno izmed izjem predstavlja ugotavljanje in presojanje dejstev, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V takšnih primerih 248. člen ZKP določa odreditev izvedenstva. Vprašanje potrebnosti ali celo nujnosti obnove stopnišča je strokovno vprašanje.