TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba L. R. zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani se ne sprejme v obravnavo.

Primeri sodne prakse Vrhovnih sodišč drugih republik bivše SFRJ glede pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku pred rednimi sodišči Republike Slovenije ne morejo biti relevantni. Če gre zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki na raven človekovih pravic in svoboščin ne posega, bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oz. arbitrarnosti. Vendar izpodbijanim sodbam v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti gotovo ni mogoče očitati. Tudi če bi bila odločitev sodišča napačna in bi po pritožnikovih zatrjevanjih tožnica imela le obligacijski zahtevek in ne stvarnopravnega, taka odločitev sodišča samo zato ne bi mogla pomeniti kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Pritožnikovo premoženje namreč ne bi bilo zaradi spremembe pravne narave premoženjskega zahtevka nič večje. Dodelitev posojila iz kadrovskih sredstev družbe, kjer je bil pritožnik zaposlen ne sodi med pravice iz ustvarjalnosti, ki jih zagotavlja 60. člen Ustave; določbe 52. člena Ustave pa invalidom zagotavljajo določene pravice, ki so odraz uresničevanja načela socilane države in ne pomenijo nekih posebnih pravic, ki bi jih lahko uveljavljali v civilnopravnih premoženjskih razmerjih. Glede kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) pritožnik ni izkazal, da je izčrpal vsa pravna sredstva (51. člen ZUstS).