TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.521 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Poseg v pravni interes (tožnica je gradnjo financirala v pričakovanju odobrenih, nato pa neizplačanih sredstev) še ne pomeni protipravnosti. Stališče, da je izkazana dovoljenost gradnje pogoj tudi za izplačilo, ne le za odobritev nepovratnih sredstev, je znotraj okvira pravne dopustnosti. Z njim upravni organ ni nerazumno, arbitrarno ali celo namerno odstopil od jasne materialnopravne določbe. Ravnanje agencije z izdano odločbo ni preraslo v protipravno ravnanje.

Sodišče prve stopnje se je v okviru razlogov izpodbijane sodbe dovolj jasno opredelilo do tožbene navedbe, da je agencija od tožnice zahtevala nemogoče (saj ob pravnomočnem gradbenem dovoljenju in pridobljenem uporabnem dovoljenju ne bi več mogla zaprositi za izdajo novega gradbenega dovoljenja za isti objekt). Drugačen pritožbeni očitek ni utemeljen. Ker tožnica ni vložila vloge za izdajo novega gradbenega dovoljenja, oziroma ker pristojni upravni organ o takšni vlogi ni odločal (ni mogel odločati), je šteti, da tožnica ni dokazala, da sploh ne bi mogla pridobiti novega gradbenega dovoljenja. Povedano drugače: ni dokazala, da bi agencija izplačilo nepovratnih sredstev pogojevala z nemogočim pogojem. S tem, ko ni vložila zahteve za izdajo novega gradbenega dovoljenja in preizkusila pravilnosti argumentacije upravnega organa in upravnega sodišča (da lahko konkretno nelegalno gradnjo sanira le v postopku za izdajo novega gradbenega dovoljenja), je tožnica nase prevzela tveganje za nastanek škode.