TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba B. P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji in odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja se zavrne.

Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin v drugi alinei prvega odstavka 2. člena določa kot pogoj za priznanje akontacije stanje razpolage "po 18. 7. 1991". Ta določba se je razumela tako, da je moral biti upravičenec na razpolago ves čas od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe. Tako je določbo razumela Vlada kot normodajalec in taka je bila tudi enotna sodna praksa. Kasneje sprejeti Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list RS, št. 49/98 - ZPIZVZ), ki je ureditev iz Odloka prevzel, v tem delu tudi bolj jasno določi, da mora biti določen status izkazan za ves čas po 18.7.1991. To pomeni, da je moral biti za ves čas po 18.7.1991 izkazan tudi status "dejanske razpolage", kot ga po široki razlagi razume Ustavno sodišče. Ustavno sodišče je že v zadevi št. Up-121/94 z dne 14. 5. 1998 (OdlUS VII, 112) sprejelo stališče, da jasnih določb Odloka ni mogoče spreminjati z njegovo široko vsebinsko interpretacijo. Tam kjer Odlok kot pogoj določa datum, pa je njegova vsebina povsem jasna in nedvoumna. Stanje razpolage kot ga ob široki razlagi Odloka razume Ustavno sodišče, je zato izkazano le v tistih primerih, ko so upravičenci vložili zahtevo za upokojitev pred 18.7.1991. Pri tistih, ki so zahtevo vložili kasneje, je tako razpolago mogoče upoštevati le, če so bili od 18.7.1991 do vložitve zahteve v kakšnem drugem relevantnem statusu (na primer na dopustu ali v bolniškem staležu; tako na primer odločba Up- 14/97 z dne 19.11.1998)