TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 300/2005 z dne 30. 6. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 340/2004 z dne 22. 12. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju št. K 2/2003 z dne 12. 11. 2003 se zavrne.

Dosledno upoštevanje zakonskih določb o postopku odrejanja prikritih preiskovalnih ukrepov ni zgolj formalistična zahteva. Gre za mehanizem, ki ga mora sodišče uporabljati na način, ki naj pri pridobivanju dokaznega gradiva prepreči možnost zlorab. Zato dejstvo, da sta pobuda policije in predlog državnega tožilca obrazložena, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da utemelji obstoj zakonskih pogojev za uvedbo ukrepa. Preiskovalna sodnica bi morala v odredbah navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre za izvrševanje kaznivih dejanj po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika, in utemeljen sum, da se pri izvrševanju kaznivih dejanj uporabljajo določena komunikacijska sredstva, ter utemeljiti neogibno potrebnost uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način (nujnost zbiranja dokazov na tak način). Namesto tega se je v odredbah zgolj sklicevala na predlog tožilca in ga ocenila kot takega, ki tem zahtevam ustreza. Vendar ta pomanjkljivost po oceni Ustavnega sodišča ni bila takšna, da bi pomenila kršitev 35. in 37. člena Ustave. Iz pravic iz 22. in 23. člena Ustave, ki posamezniku, obdolženemu kaznivega dejanja, zagotavlja t. i. pošten kazenski postopek, izhaja, da kazenska obsodilna sodba ne sme temeljiti na dokazih, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic. Ker obremenilni dokazi niso bili pridobljeni s kršitvijo pravic iz 35. in 37. člena Ustave, njihova uporaba v kazenskem postopku zoper pritožnika ni mogla pomeniti kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave.