TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 367/2000 z dne 19. 10. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 20/00 z dne 9. 2. 2000 in sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 229/99 z dne 22. 10. 1999 se ne sprejme.

Za odločitev o preživljanju otrok in višini prispevkov za preživljanje otrok so relevantne zgolj okoliščine, ki pojasnjujejo možnosti vsakega izmed staršev, in okoliščine, iz katerih so razvidne otrokove potrebe. Do obeh sklopov okoliščin se je sodišče v tej zadevi, kjer je odločalo samo o preživnini, ustrezno opredelilo. Prav tako je sodišče odgovorilo na pritožnikov ugovor, da bi moralo priznati tudi njega za zakonitega zastopnika otrok, in pojasnilo, zakaj je štelo, da je mati njihova zakonita zastopnica. Glede na to, da je sodišče svojo odločitev v celoti utemeljilo z dejstvi, ki jih je ugotovilo, izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Zato v zvezi z izpodbijano sodbo kršitev pravice iz 22. člena Ustave ni mogoče ugotoviti. Ker je bil predmet tega postopka zgolj odločanje o preživnini, sodišče o osebnih stikih pritožnika z njegovima otrokoma sploh ni moglo odločati. Zato sodišče z izpodbijano sodbo sodišče zatrjevane pravice iz 54. člena Ustave ni moglo kršiti. Ustavno sodišče na podlagi pritožnikove ustavne pritožbe kršitve pravic otrok ne more ugotavljati, ker lahko pritožnik z ustavno pritožbo uveljavlja le kršitve svojih ustavnih pravic. Zato ustavno sodišče ni moglo presojati, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene pravice iz 56. člena Ustave in iz 6. člena MEKUOP. Kršitev pravic iz tretjega odstavka 53. člena Ustave pritožnik ni pojasnil, zato jih Ustavno sodišče ni moglo ugotoviti. V zvezi z ustavno pritožbo Ustavno sodišče preverja le možne kršitve določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načela iz 2. člena Ustave ne pride v poštev.