TFL Vsebine / TFLGlasnik

Januarja letos je po štirih letih raziskovanja v založništvu Pravne fakultete Univerze v Ljubljani izšla znanstvena monografija Martin Pegius. Življenje in delo kranjskega učenega pravnika, avtorja Vida Žepiča, sicer asistenta na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Izdajo dela sta med drugim finančno podprli tudi obe pravniški organizaciji, Zveza društev pravnikov Slovenije in Zveza društev za gospodarsko pravo Slovenije. Knjiga je bila zamišljena kot publikacija ob obeležitvi petstoletnice Pegijevega rojstva.[1] Ob proučitvi knjige O urah rojstva pa je avtor ugotovil, da so bili z obeležitvijo pomembnega jubileja v zaostanku že dobra štiri leta. Konec aprila je v reviji Pravnik izšel tudi daljši znanstveni članek Specimen eruditionis temporis sui: kranjski jurist Martin Pegius (1519-1592), ki obravnava najnovejša spoznanja o Pegijevih življenjski poti in opusu. V knjigi in tudi omenjenem prispevku avtor podrobno prikazuje Pegijeve spise o retraktni pravici, pravu in privilegijih dot, služnosti mestnih in kmečkih dednih zemljišč, dednem zakupu, dražbenem pravu, Poskuse pravnih mnenj ter delni prevod Justinijanovega kodeksa, pa tudi Pegiju zgolj pripisan spis o pasjem, golobjem in kokošjem pravu. Posebnega pomena so tudi njegova nepravna dela s področja govorništva (O tropih in figurah), astrologije (Knjiga o urah rojstva) in zdravilstva (Knjiga o zeliščih).

Čeprav Pegij ni bil prvi učeni pravnik, rojen na današnjem slovenskem ozemlju, ga lahko štejemo za najbolj znanega kranjskega pravnika,[2] ki si je s svojim pravoznanskim, astrološkim in govorniškim opusom pridobil mednarodni ugled.

V Polhovem Gradcu na Kranjskem rojeni Pegij je po pridobitvi doktorskega naziva v Ingolstadtu zasedal funkcije pisarja, pozneje pa tudi svetovalca in konzistorialnega prisednika. V času službovanja pri salzburški nadškofiji je napisal številna strokovna dela. Salzburški profesor Lentner je Pegiju nadel častitljiv predikat »zgled učenjaštva svojega časa« (»Specimen eruditionis seiner Zeit«).[3] Pegijevo delo ni pomembno samo za regionalno, torej salzburško-bavarsko ali kranjsko pravno zgodovino.[4] Spričo njegovega pionirskega podviga – delnega prevoda Justinijanovega kodeksa v nemški jezik ter »ponemčenj« latinskih spisov, bi ga lahko, podobno kot Thomasa Murnerja, šteli za enega izmed soutemeljiteljev nemškega pravnega jezika.^[5] Obdobje med koncem 15. in prvo polovico 16. stoletja je bilo prelomno v luči razvoja domačega pravnega jezika, saj je učenjake tedanjega časa zaznamovala ambicija po širjenju pravnega védenja tudi onkraj kroga učene elite. Če bi želeli Pegija postaviti v širši srednjeevropski pravnozgodovinski kontekst, bi lahko o njem govorili kot o predstavniku t. i. popularne oziroma (zgodnje) praktične literature.[6] Ta literarna zvrst, ki so ji sicer pogosto (po krivici) očitali trivialnost in epigonstvo, je bila namenjena pravnim praktikom. Šlo je za bolj ali manj priučene pravnike ali pravne polizobražence, ki so od konca 15. stoletja zasedali mesta na nižjih sodiščih in uradih kot pisarji, notarji, odvetniki in prokuratorji. Ti so se neposredno soočali z uporabo pravil »učenega« rimsko-kanonskega postopka, v katerem se je udejanjalo recipirano rimsko pravo. Pegij se je v prvih letih literarnega udejstvovanja ukvarjal predvsem z vsebinami iz podeželskega pravnega življenja, zaradi česar ga lahko štejemo v krog ustvarjalcev »kmečke« pravne literature (»Bauernrechtsliteratur«).[7] V teh delih je Pegij svoje misli podajal s pretanjenim pedagoškim občutkom, abstraktna pravila pa podprl s skrbno izbranimi primeri iz vsakdanjega življenja. Svoja izvajanja je dosledno podkrepil z alegacijami mest iz Justinijanove kodifikacije, kanonističnih virov ter del občepravnih avtoritet. Ocenimo lahko, da mu je uspelo na svojevrsten način združiti poljudno, strokovno in mestoma celo znanstveno pisanje.[8]

Na tem mestu izpostavljam eno od v knjigi izpostavljenih del. Pegij je tako leta 1558 napisal spis z latinskim naslovom »O pravu in privilegijih dot« (De ivre et privilegiis dotium) in nemškim podnaslovom »Pravo in svoboščine dote« (Recht vnd Freyhaiten der Heüratgütter). Kot razlog je navedel, da so pri »navadnih ljudeh« glede dote, zaženila, jutrne, bale in parafernalnega premoženja nastajale pravne zmote, ki so zakoncem povzročale nepopravljivo škodo in sramoto.[9] Posvetil ga je svaku, doktorju obojega prava, Mihaelu Krautwadlu. V posvetilu, kjer navaja, da je »v navadnem jeziku« spisano delo namenjeno predvsem pobožnim, delavnim in ljubečim zakoncem ter svetovalcem, advokatom, prokuratorjem in upraviteljem sodišč,[10] Pegij graja navado, da nekateri ženini gledajo le na velikost dote, ne pa na izbrankine duševne in telesne kreposti. Z očitno kritičnim pogledom na tedanjo družbeno moralo poudarja, da bi se morali med sabo poročati tako bogati kot revni, saj da so tudi reveži ustvarjeni po Božji podobi. Pegij v spisu tudi poučuje očete, kako naj vzgajajo svoje hčere, da bodo dobre žene.

Po opredelitvi pojma dote sledi razprava o obeh temeljnih vrstah dote (dos profecticia in dos adventicia),[11] o parafernalnem premoženju (bona paraphernalia),[12] o pridobivanju plodov pri obeh premoženjskih masah (dotalne in parafernalne) ter o obveznosti različnih subjektov (očeta, matere, brata, sina), da hčeri, sestri oziroma materi (ob ponovni poroki) naklonijo doto. Nato obravnava dednopravne posledice naklonitve dote (npr. v primeru poseganja v nujni delež in vštetje dote – collatio dotis), obljubo dote, možne oblike izigravanja upnikov z ustanavljanjem ali povečevanjem dote, darilo zaradi sklenitve zakonske zveze (donatio propter nuptias) in jutrno (Morgengabe).[13] Navedena vprašanja Pegij osvetljuje s primeri iz rimske in domače pravne kazuistike, kar kaže na njegovo vpetost v prakso. V drugem delu govori o privilegijih dote, kjer izpostavlja njihovih dvaindvajset pojavnih oblik. Te kažejo na zahtevo rimskega in občepravnega reda, da naj bo ustanovitev dote čim bolj poenostavljeno (t. i. favor dotis).[14] Tretji del spisa osvetljuje zahtevek na izpolnitev dote, premoženjska upravičenja na dotalnem premoženju, njegovo poslabšanje in izboljšanje ter jamčevanje v primeru škode, ki bi nastala na tem premoženju. Četrti del govori o obligacijskopravnih vidikih dogovora o ustanovitvi dote, zlasti o pomenu njegove kavze, peti del pa o zahtevku na vračilo dote (t. i. actio rei uxoriae) po prenehanju zakonske zveze.[15]

Delo o doti je prvič izšlo leta 1558, nato 1559, 1566 in 1567 v Ingolstadtu ter 1717, 1719, 1720, 1726 in 1733 v Frankfurtu in Leipzigu.[16]

Po zatonu kariere, ki je sledil obtožbam izdaje tajnih podatkov in čarovništva, je Pegij zadnjih deset let svojega življenja preživel v jetništvu na salzburškem gradu. Pegijeva dela so tiskali in jih v pravni praksi uporabljali vse do konca 18. stoletja, nato pa je njegovo ime utonilo v pozabo. Zaradi odločitve, da pravna dela piše v domačem nemškem jeziku namesto v tedaj prevladujoči latinščini, ga – tako avtor – lahko štejemo za enega od soutemeljiteljev nemške pravne terminologije.[17] Je pa to le eden od mnogih razlogov, zakaj je predstavljeno delo ne le koristno, temveč tudi nadvse zanimivo branje. Raven poglobljenosti, ki jo je pri raziskovanju Pegijevih lika in dela izkazal Vid Žepič, je naravnost izjemna, stil pisanja pa tekoč in razumljiv.

Priporočam.

Opombe:

[1] Gl. tudi Vid Žepič: Razstava ob 500-letnici rojstva Martina Pegija (1523–1592) v knjižnici Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, v: Pravnik, 78 (2023) 9–10, str. 505–507.

[2] Martin Pegij, kot ugotavlja avtor v knjigi, ni bil prvi znani kranjski učeni pravnik. Na današnjem slovenskem ozemlju je bil najverjetneje rojen Konrad Kladec, dvakratni dekan dunajske pravne fakultete (1426 in 1432), leta 1472 pa celo rektor univerze. Kot profesor na dunajski pravni fakulteti se leta 1462 omenja Lovrenc iz Gornjega Grada. V Radovljici ali v Kamniku rojen Pavel Oberstain(er), poznejši cesarski tajnik in profesor artistične fakultete, je leta 1512 pridobil pravniški doktorat na Univerzi v Ferrari. Doktorski naziv je dosegel tudi Ljubljančan Jurij Zaulus, ki je služboval pri kranjskih deželnih stanovih. Leta 1580 se kot dekan filozofske, leto pozneje pa kot dekan pravne fakultete in rektor dunajske univerze omenja Ljubljančan Aleksij Strauss. Vladimir Murko: Starejši slovenski pravniki in visokošolski učitelji. Poročilo raziskovalnega projekta. Ljubljana 1980, str. 24, in Vladimir Murko: O starejših slovenskih pravnikih I., v: Pravnik, 40 (1985) 5−7, str. 222 in 226. V tej zvezi velja omeniti še v Kopru delujočega in umrlega pravnika in teologa Monalda iz 13. stoletja. O njem Vid Žepič: Monald Koprski in zastavna pogodba v delu Summa de iure canonico, v: Bogoslovni vestnik, l84 (2024) 1, str. 77−90.

[3] Ferdinand Lentner: Gesellschaft für Salzburger Landeskunde, v: Salzburger Chronik, št. 282, 11. december 1915, str. 4.

[4] V salzburških zgodovinopisnih krogih je Pegij veljal za enega od treh glavnih juristov, med katerimi se omenjata še njegov rival Johann Baptist Fickler in Christoph Andreas Bluemblacher (1624–1674), komentator Karoline. Prav tam.

[5] Po podatkih nemškega pravnega slovarja (Deutsches Rechtswörterbuch) v Pegijevem prevodu prvič naletimo na zapis naslednjih pravnih terminov: Stadtregent, Schmachstrafe, Scheynkauff, Schlafsohn; <https://drw.hadw-bw.de/drw-cgi/zeige?index=belege_aus&term=PegiusCodJust> (24. 11. 2023). Številne bavarske pravne izraze, ki naj bi jih prvi dokumentiral Pegij, navaja tudi Johann Andreas Schmeller: Bayerisches Wörterbuch: Sammlung von Wörtern und Ausdrücken, die in den lebenden Mundarten sowohl, als in der ältern und ältesten Provincial-Litteratur des Königreichs Bayern, besonders seiner ältern Lande, vorkommen, und in der heutigen allgemein-deutschen Schriftsprache entweder gar nicht, oder nicht in denselben Bedeutungen üblich sind, mit urkundlichen Belegen, nach den Stammsylben etymologisch-alphabetisch geordnet. J. G. Gotta'schen Buchhandlung, Stuttgart in Tübingen 1828 (npr. 2. zvezek, str. 3).

[6] Temeljno o tej literarni zvrsti Roderich Stintzing: Geschichte der populären Literatur des römisch-kanonischen Rechts in Deutschland am Ende des fünfzehnten und im Anfang des sechszehnten Jahrhunderts. Hirzel, Leipzig 1867. Gl. tudi Janko Polec: Slovenski pravni znanstveniki pretekle dobe v tujini, v: Rudolf Sajovic (ur.): Pol stoletja društva "Pravnik". Spominska knjiga. Pravnik, Ljubljana 1939, str. 151–205, str. 161.

[7] Winfried Schulze: Die Entwicklung des „teutschen Bauernrechts" in der Frühen Neuzeit, v: Zeitschrift für neuere Rechtsgeschichte, 12 (1990), str. 141.

[8] Vse v Vid Žepič: Martin Pegius. Življenje in delo kranjskega učenega pravnika. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2025.

[9] M. Pegius, nav. delo (1559), predgovor.

[10] Prav tam, v posvetilu.

[11] Dota, ki jo je ustanovil nevestin oče, se je imenovala dos profecticia, če jo je ustanovila žena sama ali kdo drug, pa se je imenovala dos adventicia.

[12] Parafernalno premoženje (παράφερνα – tisto, kar je onkraj dote) je bilo premoženje, ki ga je (svojepravna) žena po sklenitvi zakonske zveze obdržala v lastnem upravljanju.

[13] Ženitno darilo (zaženilo, darilo zaradi sklenitve zakonske zveze) je mož obljubil oziroma dal ženi z namenom, da bi ji to premoženje (poleg dote) nudilo socialno varnost v primeru njegove smrti. Ločeno od tega se je pod vplivom partikularnega prava izoblikovala še jutrna, ki jo štejejo kot pripoznalno darilo za telesno nedotaknjenost neveste (pretium virginitatis). Ta je bila mladoporočenki izročena po prvi poročni noči. Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Slovenska matica, Ljubljana 1961, str. 256.

[14] O tem Jakob Fortunat Stagl: Favor dotis. Die Privilegierung der Mitgift im System des römischen Rechts. Boehlau Verlag, Dunaj 2009.

[15] Vse v Vid Žepič: Martin Pegius. Življenje in delo kranjskega učenega pravnika. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2025.

[16] Prav tam.

[17] Prav tam.