TFL Vsebine / TFLGlasnik

PODLAGE

SRS 6.11: Za merjenje naložbene nepremičnine po pripoznanju mora organizacija za svojo računovodsko usmeritev izbrati ali model nabavne vrednosti ali model poštene vrednosti; izbrano usmeritev mora uporabljati za vse naložbene nepremičnine. Če organizacija za naložbene nepremičnine uporabi model poštene vrednosti, ga uporabi tudi za sredstva, ki predstavljajo pravico do uporabe. Izbrano računovodsko usmeritev organizacija prostovoljno spremeni le takrat, kadar bo posledica spremembe ustreznejša predstavitev transakcij, drugih dogodkovali okoliščin v računovodskih izkazih organizacije.

SRS 6.25: Pri nekaterih nepremičninah je en del posedovan, da bi prinašal najemnine ali da bi se zviševala vrednost dolgoročnih naložb, drugi del pa za uporabo pri proizvajanjuali dobavljanju blaga ali storitev ali za pisarniške namene. Če je taka dela mogoče prodati ločeno (ali dati ločeno v finančni najem), ju organizacijaobračunava ločeno. Če delov ni mogoče prodati ločeno, je nepremičnina naložbena le, če je za uporabo pri proizvajanju ali dobavljanju blagaali storitev ali za pisarniške namene posedovan nepomembni del.

ANALIZA

V SRS-ju 6 je določeno, da je treba pri nepremičninah, pri katerih se en del iste nepremičnine uporablja kot osnovno sredstvo, drugi del pa kot naložbena nepremičnina, takšna dela, če ju je mogoče prodati ločeno ali dati ločeno v finančni najem, računovodsko obravnavati ločeno. SRS-ji glede izbire modela vrednotenja za en in drugi del takih nepremičnin ne postavljajo nobene omejitve, češ da bi moral biti model za oba dela enak. Zato po oceni Komisije za SRS-je ni nobenih ovir, da za del nepremičnine, ki se uporablja kot osnovno sredstvo, organizacija uporablja drug model vrednotenja kot za del iste nepremičnine, ki se uporablja kot naložbena nepremičnina. V nasprotnem primeru bi namreč zaradi zahteve SRS-ja 6.11, da je treba vse naložbene nepremičnine vrednotiti po istem izbranem modelu, in zaradi zahteve SRS-ja 1.30, da je treba tudi vsa opredmetena osnovna sredstva znotraj iste skupine opredmetenih osnovnih sredstev vrednotiti po istem izbranem modelu, organizacija morala isti model vrednotenja, kot ga izbere za del nepremičnine, ki se uporablja kot naložbena nepremičnina, uporabljati tudi za vsa osnovna sredstva znotraj skupine opredmetenih osnovnih sredstev, v katero spada del iste nepremičnine, ki se uporablja kot osnovno sredstvo (pomeni tudi za tiste nepremičnine, ki se uporabljajo izključno kot osnovna sredstva). Ali obratno. Organizacijabi morala isti model vrednotenja, kot ga izbere za del nepremičnine, ki se uporablja kot osnovno sredstvo, uporabljati tudi za vse svoje naložbene nepremičnine (pomeni tudi za tiste, ki se uporabljajo izključno kot naložbene nepremičnine).

To ne bi bilo prav, saj bi taka izbira modela vrednotenja pri eni skupini sredstev z določenim namenom uporabe (npr. naložbene nepremičnine) prejudicirala izbiro modela vrednotenja pri drugi skupini sredstev s pomembno drugačnim namenom uporabe (npr. osnovna sredstva), in obratno. Pa ne samo to. Taka zahteva bi v organizacijah, ki imajo nepremičnino, ki se v enem delu uporablja kot osnovno sredstvo, v drugem pa kot naložbena nepremičnina, dejansko pomenila, da za vrednotenje vseh svojih naložbenih nepremičnin, pa tudi za vrednotenje vseh osnovnih sredstev znotraj skupine, v katero spada del iste nepremičnine, ki se uporablja kot osnovno sredstvo, lahko izberejo samo model nabavne vrednosti. Model revaloriziranja se namreč lahko uporabi samo za osnovna sredstva, model poštene vrednosti pa samo za naložbene nepremičnine. Posledično to pomeni, da bi organizacija, ki ima med svojimi osnovnimi sredstvi in naložbenimi nepremičninami tudi nepremičnino, ki se v enem delu uporablja in pripozna kotosnovno sredstvo, v drugem pa kot naložbena nepremičnina, za vrednotenje obeh delov lahko uporabila samo model nabavne vrednosti. Zato bi enak model morala uporabiti še za vse druge naložbene nepremičnine in za vsa druga opredmetena osnovna sredstva znotraj skupine osnovnih sredstev, v katero spada del iste nepremičnine, ki se uporablja kot osnovno sredstvo. Taka zahteva bi lahko organizacije, ki imajo tovrstne nepremičnine, omejila zgolj na uporabo modela nabavne vrednosti.

Argument za uporabo različnih modelov vrednotenja za del nepremičnine, ki se uporablja kot naložbena nepremičnina, in del, ki se uporablja kot osnovno sredstvo, lahko izpeljemo tudi iz uporabe določila SRS-ja 1.30. Zahteva po uporabi enakega modela vrednotenja je namreč omejena samo na opredmetena osnovna sredstva znotraj skupine osnovnih sredstev s podobno naravo in uporabo pri poslovanju organizacije. Če to upoštevamo tudi pri nepremičninah, pri katerih se samo en del uporablja in je pripoznan kot osnovno sredstvo, drugi del pa kot naložbena nepremičnina, potem je jasno, da v takih primerih zahteva po enakem modelu vrednotenja nima strokovne podlage, saj so med uporabo enega in drugega dela nepremičnine pri poslovanju organizacije bistvene razlike.

Celoten prispevek je dostopen za naročnike!