TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Invalidnina se upošteva samo pri odmeri odškodnine za pretrpljene
duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (200. člen
ZOR), ne glede na to, ali je ta odškodnina priznana v enkratnem
znesku ali pa v obliki mesečne rente.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na zvišanje
rente, to je od že prisojenih 1.501,00 din mesečno na 1.660,00 din
mesečno, v presežku, to je po 642,00 din mesečno, pa je tožbeni
zahtevek zavrnilo. V ugotovljeno razliko med osebnim dohodkom, ki bi
ga tožnik dobival, če bi bil še na delu, je poleg že prisojene rente
(1.501,00 din mesečno) odštelo poleg invalidske pokojnine tudi
invalidnino po 427,00 din mesečno, ker je štelo, da tudi ta prejemek
krije del tožnikove zatrjevane škode. - Pritožbeno sodišče je
tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano
sodbo iz vsebinsko enakih razlogov kot so navedeni v sodbi sodišča
prve stopnje. Revizijsko sodišče je ugodilo reviziji tožnika in je
spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je dolžna plačevati
tožena zavarovalna skupnost tožniku od 1.3.1980 dalje od zneska
1.501,00 din na znesek 2.087,00 din zvišano mesečno odškodninsko
rento in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo dospele rentne
obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče rentne obroke pa do vsakega 5.
dne v mesecu za pretekli mesec, vse da ne bo izvršbe; v presežku po
215,00 din mesečno odškodninske rente se tožbeni zahtevek zavrne.
Zaradi pravilne uporabe materialnega prava, katerega revizijsko
sodišče presoja tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizija
utemeljena že iz naslednjega razloga:
Sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, če se znatneje
spremenijo tiste okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji
prejšnje odločbe, kakor sledi iz 196. člena ZOR. Pravno relevantno za
spremembo rente so zato tiste okoliščine, ki jih je sodišče
upoštevalo ob prvi določitvi rente, ne pa tiste, ki jih zaradi
različnih vzrokov ob izdaji prve sodbe ni upoštevalo. Take okoliščine
bi bile lahko, ob zakonitih pogojih, le razlog za obnovo prvega
postopka.
Iz predhodnega spisa P 576/76 istega sodišča, v katerem je bila
tožniku prisojena renta, ki jo sedaj zvišuje, pa izhaja, da je bilo
že takrat znano tako toženi stranki, kot tudi sodišču, da tožnik že
takrat dobiva poleg invalidske pokojnine tudi invalidnino (l. 37 cit.
spisa), pa vendarle tožena stranka ni zahtevala vračunanja
invalidnine ne v rento in ne v odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki
jo je tožnik takrat uveljavljal. Tudi obe sodbi v prvem postopku
nista vračunali invalidnine v nobeno obliko odškodnine.
Če zato tožena stranka šele v pravdi, ki jo je tožnik začel zaradi
zvišanja rente (zaradi vse večje razlike med osebnim dohodkom, ki bi
ga dobival, če bi bil še na delu, ter invalidske pokojnine), na novo
zatrjuje, da bi bilo treba v ugotovljeno razliko vračunati tudi
invalidnino, je to v bistvu njen zahtevek za znižanje že prisojene
rente, ki pa je lahko usmerjen samo v prvo sodbo, ne pa v drugo,
sedanjo sodbo, ki le ugotavlja, v kolikšni meri so se spremenile
tiste okoliščine, ki jih je imelo sodišče pred očmi, ki jih je torej
upoštevalo, ko je prvič odmerilo rento. Že iz tega razloga sta sodbi
prvega in pritožbenega sodišča neutemeljeno odšteli invalidnino od
zvišane rente, tudi če bi se štelo, da se invalidnina v načelu lahko
odšteje od premoženjske škode, kar pa bo navedeno v nadaljevanju.
Utemeljeni pa so tudi bistveni razlogii tožnikove revizije.
Res je sicer načelo, da je treba od odškodnine, ki jo dobi
oškodovanec za kritje škode, odšteti vse, kar oškodovanec dobi na
račun škodnega dogodka za kritje svoje škode. Pri odmeri odškodnine
namreč sodišče upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode
in prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da
postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil če ne bi bilo
škodnega dogodka, kot izhaja iz 190. člena ZOR.
Prejemki iz naslova socialnega zavarovanja (invalidska pokojnina,
invalidnina, nadomestilo med začasno zdravstveno zadržanostjo,
dodatek za tujo pomoč in nego itd.), so namenjeni tudi za kritje
škode, ki jo oškodovanec trpi in zato teh prejemkov v načelu ni
mogoče kumulirati z odškodnino.
Iz vsebine predpisov o invalidskem zavarovanju (zakon o temeljnih
pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Ur.l. SFRJ,
št. 35/72, 18/76, 58/76, 22/78 in 74/80: zakon o pokojninskem in
invalidskem zavarovanju, Ur.l. SRS, št. 19/77, p.b. 30/78; statut
skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji,
Ur.l. SRS, št. 18/78, p.b.) pa izhaja, da ima vsak prejemek iz
naslova invalidskega zavarovanja svoj opredeljen namen, in sicer:
- invalidska pokojnina ob pogojih iz 64. člena in naslednjih
citiranega statuta - za primer zmanjšane ali izgubljene delovne
zmožnosti (2. točka 2. člena cit. zveznega zakona);
- invalidnina kot denarno nadomestilo za telesno okvaro, ne glede na
to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne (1. odstavek 30.
člena cit. republiškega zakona). Telesna okvara je podana, če nastane
pri zavarovancu izguba, trajnejša poškodovanost ali znatnejša
onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežkoča
normalno aktivnost organizma in zahteva večje napore pri
zadovoljevanju življenjskih potreb (2. odstavek 24. člena cit.
zveznega zakona). Po definiciji zveznega zakona gre zavarovancu
pravica do denarnega nadomestila za primer telesne okvare (3. točka
2. člena istega zakona);
- dodatek za pomoč in postrežbo, do katerega ima pravico tudi
invalidski upokojenec (med drugim) če mu je za osnovne življenjske
potrebe neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega (iz 1.
odstavka 116. člena cit. statuta).
Oškodovanec lahko pretrpi v istem škodnem dogodku več oblik škod, na
primer:
- premoženjsko škodo v primeru telesne poškodbe, za katero mu mora
odgovorna oseba (praviloma) plačevati določeno denarno rento, kot
izhaja iz 2. odstavka 195. člena ZOR;
- premoženjsko škodo za stroške zdravljenja in druge potrebne
stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi
nezmožnosti za delo med zdravljenjem, kot izhaja iz 1. odstavka 195.
člena;
- različne oblike nepremoženjskih škod (iz 200. člena ZOR),
eventuelno tudi bodočo nepremoženjsko škodo (iz 203. člena ZOR) itd.
Vsaka navedenih škod mora izhajati iz povsem določene dejanske
podlage. Odškodnino za nepremoženjsko škodo na primer ni mogoče
poračunati z odškodnino za premoženjsko škodo. Zato tudi ni nujno, da
oškodovanec zahteva vse različne vrste škod oziroma odškodnin zanj,
ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, z eno tožbo. Vsaka od škod,
oziroma odškodnin zanj ima svojo dejansko in tudi pravno podlago, ki
jo odškodovanec lahko samostojno uveljavi.
Ker ima vsaka škoda svojo dejansko in pravno podlago, je treba za
vsako škodo posebej določiti tudi odškodnino zanjo, upoštevajoč pri
tem tudii pravilo o popolni odškodninii iz 190. člena ZOR, to je, da
je treba pri odmeri odškodnine za posamezne škode tudi ugotavljati
ali nima oškodovanec iz določene škode tudi določene koristi
(compensatio luori cum damno) in od ugotovljene odškodnine tudi
odšteti te koristi.
Ni na primer mogoče prejemka iz socialnega zavarovanja iz naslova
dodatka za tujo pomoč odšteti od odškodnine za izgubljeni zaslužek,
ker vsak prejemek krije dejansko in pravno opredeljeno določeno
škodo, pač pa je tak dodatek mogoče odšteti le od odškodnine za škodo
zaradi tuje pomoči, če oškodovanec tako odškodnino uveljavi.
Invalidsko pokojnino, ki krije škodo v zmanjšanju oškodovančevega
dohodka, je zato mogoče odšteti od odškodnine za izgubljeni zaslužek.
Invalidnino je mogoče odštevati samo od odškodnine za pretrpljene
duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (200. člen
ZOR), pa naj bo ta odškodnina uveljavljena v obliki enkratnega
zneska, ali pa v obliki rente, ob ugotovitvi, da se invalidnina glede
na prej navedeno opredelitev še kar najbolj približuje smislu in
namenu odškodnine za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti.
Ker sta zato obe sodbi neutemeljeno odšteli od zahtevka za zvišanje
rente, to je od odškodnine za premoženjsko škodo, tudi invalidnino,
ki jo tožnik dobiva po 427,00 din mesečno, in sta s tem nepravilno
uporabili materialno pravo, je bilo treba tožnikovi reviziji ugoditi
in sodbo sodišča druge stopnje spremeniti tako, da se pritožbi
tožnika ugodi in sodba sodišča prve stopnje ustrezno spremeni (1.
odstavek 395. člena ZPP).