TFL Vsebine / Pravna mnenja

Vložitev predloga za uvedbo postopka o prekršku ne ustavi zastaranja
in ne povzroči novega štetja zastaralnega roka, ki teče od storitve
prekrška.

Obdolženec je zoper odločbo občinskega sodnika za prekrške, s katero
je bil kaznovan zaradi prekrška po 23. točki 1. odstavka 208. člena
ZTVCP, vložil pritožbo, sklicujoč se v njej na (relativno) zastaranje
postopka o prekršku. Zoper odločbo Republiškega senata za prekrške, s
katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo organa prve
stopnje, je nato še vložil zahtevo za sodno varstvo, sklicujoč se v
njej na isti razlog kot v pritožbi. S sodbo senata Vrhovnega sodišča
SR Slovenije je bilo zahtevi za sodno varstvo ugodeno tako, da se je
izpodbijana odločba organa druge stopnje spremenila in se je z njo
izreklo, da se postopek za prekršek ustavi. V obrazložitvi sodbe
vrhovnega sodišča je navedeno:
'Postopek za prekršek iz zakona o temeljih varnosti cestnega prometa
po določbi 47. člena zakona o prekrških, s katerimi se kršijo zvezni
predpisi (Ur. l. SFRJ, št. 10/86), ni več dopusten, če preteče eno
leto od dneva, ko je bil prekršek storjen. Kaznovani meni, da je
glede na to določbo postopek za prekršek zoper njega že zastaral, saj
je bil prekršek storjen dne 18.4.1986, vabilo za zaslišanje, kar je
bilo prvo dejanje občinskega sodnika za prekrške v postopku zoper
njega, pa mu je bilo vročeno šele 13.5.1987. V nasprotju s takim
mnenjem kaznovanega izpodbijana odločba ugotavlja, da zastaranje ni
nastopilo, ker je bilo z vložitvijo predloga za uvedbo postopka s
strani postaje prometne milice dne 15.5.1986 ustavljeno in je zato v
skladu z določbo 2. odstavka 49. člena citiranega zveznega zakona
enoletni rok zastaranja začel teči znova. Po navedbah v obrazložitvi
izpodbijane odločbe je vložitev predloga za uvedbo postopka o
prekršku prvo dejanje v postopku o prekršku, ki prekine tek
relativnega zastaralnega roka. To stališče izpodbijane odločbe v
besedilu določbe 2. odstavka 49. člena citiranega zveznega zakona ne
more imeti opore. Po pravkar navedeni odločbi zastaranje ustavi vsako
dejanje pristojnega organa, ki mu je namen pregon storilca prekrška
ali izvršitev kazni oziroma varstvenega ukrepa. Kot pristojnega v tej
določbi je mogoče šteti samo organ, ki vodi postopek za prekršek -
bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji. Postaja milice zagotovo ni
organ, ki vodi postopek za prekršek. Postaja milice se lahko šteje le
za upravičenega predlagatelja v skladu s 1. odstavkom 105. člena prej
omenjenega republiškega zakona o prekrških, ki določa, da se postopek
za prekršek uvede na predlog pristojnega organa, organizacije ali
oškodovanca. Takšne razlage zakona, da naj bi se z vložitvijo
predloga zastaranje ustavilo le, če se kot predlagatelj pojavlja
organ, ne pa tudi takrat, če se kot predlagatelja pojavljata
organizacija ali oškodovanec, ni mogoče sprejeti. Predlogi za uvedbo
postopka imajo v zakonu enako veljavo, ne glede na to, kateri izmed
upravičenih predlagateljev jih vloži, zato ni nobene razumljive
podlage za sklepanje o različnem pomenu predlogov posameznih
predlagateljev v zvezi z zastaranjem postopka za prekršek. Sicer pa
je stališče, navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe nepravilno
predvsem zato, ker se vložitvi predloga za uvedbo postopka pripisuje
narava prvega dejanja v postopku za prekršek. Glede na to, da mora
organ za postopek o prekršku po prejemu predloga po določbi 7.
odstavka 105. člena citiranega republiškega zakona o prekrških
najprej oceniti, ali so sploh podani pogoji za postopek, se sama
vložitev predloga še ne more šteti za dejanje v postopku. Da sama
vložitev predloga še ne spada med dejanja v postopku, izhaja tudi iz
določbe 8. odstavka 105. člena citiranega republiškega zakona o
prekrških, ki se dobesedno glasi: 'Če organ za postopek o prekrških
oceni, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka, izvede postopek o
prekršku po uradni dolžnosti.' Ker sama vložitev predloga za uvedbo
postopka še ne spada med dejanja v postopku za prekršek, za tako
dejanje tudi ni videti razloga, zakaj naj bi pretrgalo zastaranje.
Opozoriti je treba, da niti vsa dejanja po uvedbi postopka za
prekršek ne ustavijo zastaranja; ustavijo jih le tista med njimi,
katerih namen je pregon storilca prekrška.
Vprašanje zastaranja postopka o prekršku je nujno treba obravnavati v
tesni povezavi s potrebo za hitrim vodenjem postopka. Kaznovanje za
prekršek je smotrno le, če do njega pride takoj oziroma čimpreje po
storjenem prekršku. V tem pomenu je hitrost postopka posebej
poudarjena tudi v temeljni določbi 58. člena zakona o prekrških, s
katerimi se kršijo zvezni predpisi; le-ta predpisuje, da si mora
organ, ki vodi postopek za prekršek, prizadevati, da izvede postopek
brez zavlačevanja. Po tej plati je videti upravičenost za ustavitev
zastaranja, po kateri začne zastaranje teči znova, v tem, da se omili
strogost zastaranja v tistih primerih, ko kljub prizadevnosti organa,
ki vodi postopek, le-ta v enkratnem poteku zastaralnega roka od
storitve prekrška še ni mogel biti končan. Pri stališču iz
izpodbijane odločbe, da naj bi se zastaranje ustavilo in začelo teči
znova že z vložitvijo predloga za uvedbo postopka, pa seveda ni najti
nobenega opravičila za odstopanje od takoimenovanega relativnega
zastaranja. V takem stališču se kvečjemu lahko kaže - navkljub
drugačni načelni opredelitvi zakona - samo neutemeljeno popustljiv
odnos do zavlačevanja postopka.
Od prikazane ožje razlage ustavitve zastaranja, po kateri sama
vložitev predloga za uvedbo postopka še ne more povzročiti ponovnega
teka zastaralnega roka, pa tudi ni mogoče odstopiti zaradi potrebnega
spoštovanja pravne varnosti. Občana ni mogoče pustiti v negotovosti,
da ne ve, koliko časa po storjenem prekršku se lahko še zoper njega
vodi postopek in izreče kaznovalna sankcija. Kaznovani v vloženi
zahtevi utemeljeno pripominja, da za vložitev predloga za uvedbo
postopka ni vedel in tudi ni mogel vedeti, zato tudi ni primerno, da
bi se na tak dogodek navezovala ustavitev zastaranja in ponovno
štetje zastaralnega roka.'