TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi stavek prvega odstavka 86. člena in 87. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 91/07, 76/08, 87/11 in 91/13) ter 191. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14, 102/15, 23/17, 40/17 in 65/17) niso v neskladju z Ustavo.  

Uporaba ustaljenih metod razlage pravnih aktov da jasno vsebino pojma malomarnosti, zato ureditev, po kateri lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zahteva povračilo škode od delodajalca, ki je iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, ni v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave.   Izpodbijani ureditvi, po katerih mora delodajalec povrniti škodo Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki sta jo utrpela, ker je delodajalec iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja, invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt njunega zavarovanca, ne vplivata neposredno na svobodno in samostojno izvajanje gospodarske dejavnosti. Zato niti ne segata na področje, ki ga varuje pravica do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave.   Obveznost povrnitve škode nosilcema socialnih zavarovanj, ki jo ima delodajalec na podlagi izpodbijanih ureditev, ni varovana v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.   Izpodbijani ureditvi ne posegata v pravico delodajalca do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave.   Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne položaje pa lahko ureja različno.   Položaja delodajalca in delavca sta, ko gre za povračilo škode nosilcema socialnih zavarovanj v primeru povzročitve škode njunim zavarovancem iz malomarnosti, v bistvenem različna, zato ju sme zakonodajalec obravnavati različno.   Položaja delodajalca po izpodbijani ureditvi povračila škode Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in povzročitelja škode, ki je po obveznem avtomobilskem zavarovanju zavarovalnici dolžan povrniti škodo le do določene višine, sta si v bistvenem različna, zato ju je zakonodajalec pri določitvi obsega škode, ki sta jo dolžna povrniti v navedenih primerih, lahko različno obravnaval.   V bistvenem sta si različna tudi položaja delodajalca, vključno z delodajalcem, ki je samostojni podjetnik, in posameznika. Zato je zakonodajalec smel določiti, da je posameznik Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dolžan povrniti škodo le v določenem obsegu, delodajalec pa v celoti.