TFL Vsebine / TFLGlasnik

Deklaracija 1789 v 1. členu razglaša: »Ljudje se rodijo in živijo svobodni in enaki v pravicah. Družbene razlike smejo temeljiti samo na splošnem interesu.« Drugi člen poudarja, da je »cilj vsakega političnega združevanja ohranitev naravnih in nezastarljivih človekovih pravic«. Človekove pravice morajo obstajati in veljati večno. Po 2. členu so te pravice svoboda, lastnina, varnost in upor proti zatiranju. Po 4. členu Deklaracije 1789 je »svoboda v tem, da lahko storiš vse, kar ne škodi drugemu. Izvrševanje naravnih pravic vsakega človeka tedaj nima drugih omejitev kot onih, ki zagotavljajo drugim članom družbe, da uživajo enake pravice. Te meje sme določiti samo zakon.«

Svoboda je absolutna pravica in se uveljavlja zoper vsakogar, ki bi temu oporekal. Svoboda pripada človeku kot članu družbe, kar privede do kolizije absolutne pravice. Svoboda je omejena s svobodo drugega, ki mu prav tako pripada svoboda. Ne more biti neenakopravnosti, da bi nekdo užival več pravic, svobode iste kategorije kot drugi, ki mu prav tako pripada vsebinsko enaka pravica. Pravice so absolutne v osnovni definiciji, vendar so v razmerju do pravic, ki so vsebinsko iste kategorije, relativne. Pravice zahtevajo dolžnosti, ker ljudje živijo v skupnosti, ki je v državi urejena družba. Christian Thomasius poudarja pravilo: »Ne delaj nikomur ničesar, česar ne želiš samemu sebi, stori drugemu, kar želiš, da bi drugi storil tebi. Ravnaj tako, kakor pričakuješ, da bi drugi ravnali s tabo.« J. J. Rousseau v svojem delu Družbena pogodba ugotavlja: »Človek se rodi svoboden, a vsepovsod je vkovan v verige. Tisti, ki se ima za gospodarja drugih, je sam še večji suženj kot oni. Kako je prišlo do te spremembe, ne vem.«²

Peti člen Deklaracije 1789 razglaša svobodno ravnanje ljudi: »Vse, kar z zakonom ni prepovedano, je dovoljeno, in nikogar ni mogoče prisiliti k nečemu, kar z zakonom ni zapovedano.« Sedmi člen vsebuje nadaljnje varstvo svobode, ker prepoveduje: »Nikogar ni mogoče obtožiti, pripreti ali zapreti, razen v primerih in po postopku, ki ga zakon določa.«

Angleški Ivan Brez dežele je leta 1215 izdal Veliko listino svoboščin, v originalu imenovano Magna Charta Libertatum. V točki 39 je zapisano: »Noben svoboden človek ne sme biti zaprt, oropan zemlje, izobčen, pregnan ali uničen na kakršenkoli način brez veljavne sodbe ali zakona, ki bi to določal. Kralj mora soditi po zakonu, in ne po lastni volji.« Po točki 40 iste listine se ne sme nikomur prodajati, odkloniti ali zavlačevati pravice do sodnega odločanja. Deklaracija 1789 je obdržala pravico do sodnega varstva, ki jo je vzpostavila Magna Charta Libertatum. V 10. členu priznava svobodo vesti in svobodo verskega prepričanja »pod pogojem, da njegovo izražanje ne moti javnega reda, ki ga določa zakon«. Enajsti člen Deklaracije 1789 vzpostavlja svobodo mišljenja, svobodo govora in svobodo tiska.

V 17. členu Deklaracija 1789 ponovno poudari lastnino. Lastnina je nedotakljiva in sveta pravica, kar ji podeli nadnaravno poslanstvo. Lastnine »ni mogoče nikomur odvzeti, razen če obstaja očitna, z zakonom določena javna potreba, in to ob predhodni in pravični odškodnini «. Lastnina se sme odvzeti samo, če obstaja razlog, ki ga zakon utemeljuje. Nadaljnji pogoj je, da se plača odškodnina, z bistveno zahtevo, da je odškodnina pravična in se plača pred odvzemom lastnine. Rezultat takega postopka je, da razlaščeni lastnik ni vrednostno prizadet. Vzame se mu opredmetena lastnina, ki se jo nadomesti z enako vrednostjo. Razlastitev se opravi, vendar se premoženje lastnika razlaščene stvari ne zmanjša.

Pomembnost tega pravila smo doživljali v času FLRJ in SFRJ. Institut plačila odškodnine za razlaščeno, konfiscirano in nacionalizirano lastnino je obstajal. Odškodnina pa se je plačevala po tem, ko je bila lastnina že odvzeta. Vrednost odvzetega premoženja se je določila administrativno, pod tržno vrednostjo. Odškodnina se je plačevala v časovnih obdobjih brez valorizacije ali obrestnih popravkov.

Upor proti zatiranju je človekova pravica po 2. členu Deklaracije 1789. Ljudje se uprejo državni oblasti in jo z oboroženim uporom zamenjajo, ker oblast ne izvršuje svoje pristojnosti v korist ljudi. V sodobnem času pravica do oboroženega upora ne obstaja, ker je nadomeščena z volilno pravico, referendumom in izglasovanjem nezaupnice.

Deklaracija 1789 v 6. členu vzpostavi pravico človeka kot državljana. Državljanu pripadajo državljanske – politične pravice. Državljanska pravica pripada tistemu, ki je državljan konkretne države. Kot tak sodeluje pri sprejemu zakonov. Državljan pridobiva nazive, položaje in javne zaposlitve. Najbolj tipična državljanska pravica je volilna pravica, in sicer aktivna in pasivna. Pasivna volilna pravica je podlaga za pridobivanje državnih funkcij, kar omogoča sodelovanje državljana pri vodenju države.

Kakovostno izvrševanje človekovih in državljanskih pravic temelji na treh osnovah. Pravice, ki so opisane v abstraktnih definicijah, se morajo pošteno uporabljati. To nujno zahteva ravnanje človeka kot člana pravno urejene družbe, ki zameji obseg uživanja pravic (4. člen Deklaracije 1789). Nadalje mora obstajati javna oblast, ki je po 12. členu Deklaracije 1789 ustanovljena v korist zagotavljanja pravic človeka in državljana. Oblast predstavlja organe in institucije, ki so pristojni za ugotavljanje kršitev, ki nastanejo kot posledica prekoračitve konkretnih pravic. Pravice niso zadostne, če so samo razglašene, nujen je mehanizem za varstvo pravic.

Deklaracija 1789 vzpostavlja pravice, vendar nalaga tudi obveznosti. Po 12. členu Deklaracije 1789 je potrebna javna oblast, ki zagotavlja pravice človeka in državljana v korist vseh. Trinajsti člen omenja dolžnosti: »Za vzdrževanje javne oblasti in za stroške uprave je nujno skupno prispevanje, ki mora biti enakomerno razporejeno med vse ob upoštevanju njihovih možnosti. « Enostavno povedano: državljane bremeni davčna obveznost za pokrivanje izdatkov, potrebnih za delovanje države. To je obveznost državljana, kot je tudi vojaška obveznost, obramba države, državljanska dolžnost. Deklaracija 1789 vzpostavi vzajemno razmerje in pravice ter jih precizira. V nadaljevanju uživalcem pravic naloži dolžnosti in bremena. Ureditev je pravilna ‒ ljudje bivajo kot člani družbe in morajo sodelovati pri spoštovanju ter vzdrževanju pravnega reda države.

Združene države Amerike so leta 1788 sprejele ustavo, potem ko je devet držav ratificiralo besedilo nove ustave. Ustava ni vsebovala področja človekovih pravic. Kongres ZDA je sprejel deset amandmajev, ki so znani kot Listina pravic, t. i. Bill of Rights. Listina pravic, amandmaji k ustavi, so postali del Ustave ZDA po ratifikaciji leta 1791.³ Tega leta je bilo sprejetih deset amandmajev, ki so oštevilčeni z rimskimi številkami. Amandmaji vzpostavljajo človekove pravice. Amandma I uvede pravico do svobode pri izbiri in udejanjanju vere, pravico do svobode izražanja, svobode tiska in svobode združevanja ter pravico do peticije. Amandma II je dovolil ljudem posedovati in nositi orožje. Pravico do orožja je določil kot ustavno pravico. Pomemben je amandma IX, ki pojasnjuje, da izdani amandmaji ne predstavljajo definicije vseh človekovih pravic, temveč so možne tudi druge obstoječe ali novopriznane pravice.

Generalna skupščina OZN je 10. decembra 1948 sprejela Splošno deklaracijo o pravicah človeka (v nadaljnjem besedilu Splošna deklaracija 1948). V Preambuli poudarja priznanje človekovih pravic, zavarovanje človekovih pravic v pravni državi, enakopravnost moških in žensk, prav tako določa, da je nujno opredeliti skupen pojem pravic. Splošna deklaracija 1948 našteva številne pravice, poleg pravic človeka, da ga varujejo kot osebo, da varujejo njegovo svobodo in njegov položaj, kar je opredeljeno v členih 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 13 in 14. Človeku kot svobodnemu bitju pripada pravica do svobode misli, vesti in vere (18. člen), svobode mišljenja in izražanja, svobode mirnega združevanja in zborovanja (20. člen). Prvi odstavek 17. člena Splošne deklaracije 1948 priznava pravico do premoženja, kar pomeni lastninsko pravico, ki v skladu z drugim odstavkom 17. člena ne sme biti nikomur samovoljno odvzeta. Končno v 29. členu nalaga posameznikom dolžnosti do skupnosti, dolžnosti upoštevanja omejitev, ki jih zakon določa z izključnim namenom spoštovati pravice drugih, in zahtev javnega reda.

Člen 12 Splošne deklaracije 1948 varuje človekovo zasebnost, družino, stanovanje, dopisovanje, čast in ugled. To področje spada med osebnostne pravice. Osebnostne pravice so civilne pravice oseb civilnega prava, ki gredo človeku kot takemu in varujejo človekovo osebnost.⁴

Državljanske pravice vsebujeta 15. in 21. člen Splošne deklaracije 1948. Vsak posameznik ima pravico do enega državljanstva. Kot tak ima pravico do udeležbe pri opravljanju javnih zadev in pridobivanju javnih funkcij v svoji državi. Splošna deklaracija 1948 tudi vzpostavlja socialne in ekonomske pravice, saj je vsakomur priznana pravica do dela, ki ga izbere svobodno, pravica do enakega plačila, pogojev dela, odmora, prostega časa in ustanovitve sindikatov (23. in 24. člen). Vsakomur pripada tudi pravica do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter do pomoči materam in otrokom (25. člen). Človekovi svobodi izražanja in lastninski pravici pripada tudi pravica do ustvarjanja in izkoriščanja svoje intelektualne lastnine (27. člen).

Generalna skupščina OZN je 16. decembra 1966 sprejela Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Pakt 1966). Naslov v slovenskem prevodu opredeljuje isto kategorijo pravic. Poimenovanje Deklaracije 1789 se glasi Deklaracija o pravicah človeka in državljana. Pravice človeka pripadajo človeku kot svobodnemu bitju, državljanu pa pripadajo pravice kot članu države, ki mu je podelila državljanstvo. Pakt 1966 v Oddelku III našteva posamezne pravice, ki se zgledujejo po pravicah, kot so opisane v Splošni deklaraciji 1948. Ponavlja se pravica do življenja, prostosti, varnosti, svobode gibanja, svobode misli, svobode vesti in veroizpovedi, svobode izražanja, pravica do mirnega zbiranja in sodno varstvo pravic. Priznane in varovane so osebnostne pravice in družina. Pakt 1966 vsakemu državljanu priznava pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev in sprejema v javno službo svoje države ter aktivno in pasivno volilno pravico.

Pakt 1966 se ne ukvarja samo s pravicami človeka kot posameznika. Po prvem odstavku 1. člena priznava, da imajo vsi narodi pravico do samoodločbe. S to pravico si svobodno določijo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj. Pakt tudi ne prezre manjšin. Pripadniki verske, etnične ali jezikovne manjšine imajo pravico, da skupaj z drugimi člani svoje skupine udejanjajo svojo lastno kulturo, svojo vero in uporabljajo svoj lastni jezik (21. člen Pakta 1966).

V širši okvir človekovih pravic Pakt 1966 uvršča tudi prepoved vojne kot preventivni ukrep varovanja pravic. Vsako propagiranje vojne mora biti z zakonom prepovedano, prav tako vsako hujskanje k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu (20. člen Pakta 1966).

Ustanovna listina Združenih narodov z dne 26. junija 1945 v prvem odstavku Preambule poudarja odločenost, da se potrdi vera v temeljne človekove pravice ter enakopravnost moških in žensk. Prvo poglavje Ustanovne listine tudi ponavlja opredelitev o razvoju in spodbujanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj veljajo za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero. Splošna deklaracija 1948 ponavlja ista načela in poslanstva, ki naj zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in dolžnost, da se pravice spoštujejo. V mednarodnih dokumentih ni dvoma o enakopravnosti. Primeri iz Afganistana in Irana pa podajajo drugačno sliko o spoštovanju pravic, zlasti žensk. Kaj pomagajo mednarodni akti, ko je praksa drugačna in ni upanja, da se bodo stvari izboljšale?

¹ Spektorskij, E.: Usoda idej naravnih zakonov v socialni filozofiji, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 1932, Ljubljana, str. 159‒188.

² Rousseau, J. J.: Družbena pogodba, Krtina, Ljubljana 2001, prevod M. Veselko, str. 12.

³ O Ustavi ZDA podrobneje Jaklič, K., Toplak, J.: Ustava Združenih držav Amerike, Nova obzorja, Ljubljana 2005.

⁴ Finžgar, A.: Osebnostne pravice, Ljubljana 1985.