TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
1. Stranka, ki se ni pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni
upravičena do revizije zoper pravnomočno sodbo, s katero je sodišče
druge stopnje pri odločanju o pritožbi nasprotne stranke to pritožbo
zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
(Večinsko stališče)
2. Stranka, ki ni vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje,
ima pravico do revizije zoper pravnomočno sodbo, s katero je sodišče
druge stopnje pri odločanju o pritožbi nasprotne stranke to pritožbo
zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje,
pod pogojem, da ima stranka, ki ni vložila pritožbe pravni interes za
izpodbijanje sodbe sodišča druge stopnje (manjšinsko stališče).
Obrazložitev večinskega stališča:
Z določbo 1. odstavka 382. člena zakona o pravdnem postopku je
predpisano, da lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno
sodbo, izdano na drugi stopnji, v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe.
Revizija je torej dovoljena samo zoper pravnomočno sodbo sodišča
druge stopnje.
S tem v zvezi se zastavlja vprašanje ali izdaja odločbe sodišča druge
stopnje odpira možnost, da tudi tista pravdna stranka, ki je bila
zadovoljna s sodbo sodišča prve stopnje in to odločbo s pritožbo ni
izpodbijala, vloži revizijo zoper sodbo druge stopnje, ki jo je
sodišče druge stopnje izdalo na pritožbo nasprotne stranke in z
zavrnitvijo pritožbe kot neutemeljene odločilo, da se v celoti potrdi
sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
Z določbo 2. odstavka 348. člena ZPP je predpisano, da pravočasna
pritožba prepreči, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v
katerem se s pritožbo izpodbija, kar pomeni, da v tistem delu, v
katerem se sodba sodišča prve stopnje ni izpodbijala s pritožbo -
postane pravnomočna.
V tistem delu, ki se izpodbija z rednim pravnim sredstvom, sodba prve
stopnje ne postane pravnomočna, vse dokler sodišče druge stopnje ne
odloči o tem pravnem sredstvu, torej dokler ne izda sodbe o še vedno
nepravnomočnem delu sodbe prve stopnje, s tem, da učinek
pravnomočnosti zajema samo tisti del izreka sodbe prve stopnje, ki je
bil predmet izpodbijanja s pritožbo.
Z drugimi besedami to pomeni, da glede na tisti del izreka sodbe prve
stopnje, ki ni izpodbijan s pritožbo sodišča druge stopnje, ni imelo
priložnosti razsoditi, zato glede tega ni pravnomočne sodbe izdane na
drugi stopnji.
Stranka, ki sprejema sodbo sodišča prve stopnje tudi v tistem delu, v
katerem ni uspela v sporu (npr. glede toženca - zavrnilni del sodbe),
le ta del izreka sodbe prve stopnje pa bi glede na pravni interes kot
procesno predpostavko, od katere obstoja je odvisna pravica do
pravnega sredstva, lahko bil izpodbijan, na to sodbo ni reagirala s
pritožbo, nima procesne možnosti, da vloži revizijo zoper odločbo
sodišča druge stopnje, s katero je to sodišče kot neutemeljeno
zavrnilo pritožbo nasprotne stranke in v celoti potrdilo izrek sodbe
prve stopnje v izpodbijanem delu (glede tožnik - prisodilni del
sodbe).
Namreč, pravici stranke, da bi v navedeni procesni situaciji vložila
revizijo, nasprotuje po eni strani dejstvo, da ni pravnomočne sodbe
druge stopnje, po drugi pa načelo, da stranka, ki je v sporu uspela,
nima pravnega interesa, da v tem pogledu vloži pravno sredstvo, tako
tudi ne revizijo.
Obrazložitev manjšinskega stališča:
Določba 1. odstavka 382. člena zakona o pravdnem postopku (navedena v
obrazložitvi večinskega stališča) vsebuje splošno pravilo o
dovoljenosti revizije zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi
stopnji. Pravica do tega pravnega sredstva je, pod pogoji iz 2., 3.
in 4. odstavka istega člena, ki se nanašajo na predmet spora,
priznana tako tožeči kot toženi stranki, ne glede na čigavo pritožbo
je izdana sodba druge stopnje in ali je samo ena stranka vložila
pritožbo. Če so pogoji za revizijo izpolnjeni glede predmeta spora
(vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe druge stopnje,
oziroma vrste spora), je pravica stranke do revizije izključena le,
če nima pravnega interesa za vložitev revizije, kot je to predpisano
v 2. odstavku 389. člena ZPP.
Stranka, ki ni vložila pritožbo zoper sodbo prve stopnje, ima lahko
pravni interes za izpodbijanje sodbe druge stopnje, izdane na
pritožbo druge stranke, tudi če je sodba prve stopnje v izpodbijanem
delu potrjena. Kot primer za to se lahko navedejo zadeve iz prakse,
ko sodišče druge stopnje potrdi izrek sodbe prve stopnje, vendar na
podlagi drugega dejanskega temelja, ne pa na podlagi tistega, na
katerega se opirata tožba in sodba prve stopnje. Na primer, s sodbo
prve stopnje je naložena izročitev stvari na podlagi darilne pogodbe,
tako kot je zahtevano s tožbo, sodišče druge stopnje pa ob
upoštevanju pritožbenih razlogov, da gre med strankama za prodajno
pogodbo, potrdi izrek sodbe prve stopnje, vendar na podlagi prodajne
pogodbe. V tem primeru je sodba prve stopnje le formalno potrjena, v
bistvu pa spremenjena ob kršitvi 2. člena ZPP, ker istovetnost
tožbenega zahtevka sestavljata vsebina zahtevka in dejanska podlaga,
na kateri zahtevek temelji. V takšni situaciji ima lahko tudi
stranka, ki zoper sodbo prve stopnje ni vložila pritožbo, pravni
interes na izpodbijanje sodbe druge stopnje, ker se s sodbo druge
stopnje njena pravna situacija bistveno spreminja. Zaradi tega ni
sprejemljivo stališče, da stranka, ki ni vložila pritožbe zoper sodbo
prve stopnje, nima pravice do revizije v vseh situacijah, ko je
izpodbijani del sodbe prve stopnje potrjen, pač pa le če za to nima
pravnega interesa, kar je dejansko vprašanje. Skladno s tem je
oblikovano manjšinsko stališče.
Sicer ni sporno, da se revizija ne more vložiti glede dela sodbe prve
stopnje, ki je postal pravnomočen zaradi tega, ker ni bil izpodbijan
s pritožbo nobene od strank. Glede tega vprašanja se sprejemajo
razlogi v obrazložitvi večinskega stališča. To stališče zastopa
Zvezno sodišče.