TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III DoR 178/2014 z dne 17. 2. 2015 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg. 1101/2014 z dne 1. 10. 2014 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 656/2012 z dne 30. 4. 2014 se ne sprejme.

Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ne izhaja, da je Vrhovno sodišče dolžno intervenirati in poenotiti prakso, čim se izkaže, da obstajata dve različni odločbi višjega sodišča. Tudi pri neenotni sodni praksi višjih sodišč ima Vrhovno sodišče določen manevrski prostor, kdaj bo interveniralo.   Razumeti je mogoče sklicevanje pritožnika na zaupanje v pravo – zaupanje v Uredbo. A v pravo je zaupal tudi naročnik, ki se je ob tedanji zakonski ureditvi plačil glede del podizvajalcev lahko utemeljeno zanesel na to, da bo s plačilom izvajalcu prost obveznosti in da mu ne bo treba enkratne pogodbene obveznosti poravnati dvakrat.   Ni utemeljen argument pritožnice, da naj bi Vrhovno sodišče v drugi zadevi pritrdilo njenim naziranjem, da ima podizvajalec že po Uredbi pravico zahtevati neposredno plačilo  od naročnika in da bi ga Vrhovno sodišče moralo upoštevati, ko je odločalo pri presoji predloga za dopustitev revizije.