TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Demokratičnost, pravna in socialna država ter varstvo človekovih pravic so v Republiki Sloveniji zagotovljeni z Ustavo.¹ Človekove pravice so pravice, ki pripadajo vsem ljudem z rojstvom, ne glede na rasne, spolne in druge osebne ter osebnostne značilnosti.² Ustava Republike Slovenije³ v 14. členu določa, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so danes ena temeljnih značilnosti liberalnih demokracij. Pri tej tematiki gre nedvomno za nadnacionalno razsežnost, saj številni mednarodni dokumenti, kot je Splošna deklaracija človekovih pravic, človekove pravice in temeljne svoboščine poudarjajo kot pomembne.⁴ Za države članice Evropske unije pa je prav tako pomembna Listina EU o temeljnih pravicah,⁵ ki velja neposredno v vseh članicah, poudarja več materialnopravnih in procesnih pravic posameznikov v razmerju do oblasti. Posledično so bili razviti številni mehanizmi in predpisi z namenom varovanja človekovih pravic, tako na mednarodni kot tudi na nacionalni ravni.

V Sloveniji delujejo z namenom spremljanja in obravnavanja kršitev človekovih pravic glede ustavnih jamstev ter nudenja pomoči strankam v upravnih postopkih Varuh človekovih pravic, Zagovornik načela enakosti in Informacijski pooblaščenec. Hkrati pa je zagotovljeno sodno varstvo, pri čemer ima ključni pomen Ustavno sodišče, ki zagotavlja posebno varstvo človekovih pravic.⁶ Iz prakse teh nadzornih institucij izhaja, da so osebe LGBT+ posebna družbena skupina, ki je še vedno deležna številnih predsodkov, neodobravanja in posledično diskriminacije. V zadnjih desetletjih se sicer širi zavest o spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar vpliva na izboljšanje ureditve in spoštovanja (človekovih) pravic oseb LGBT+. Kljub pravnemu urejanju teh pravic pa še vedno prihaja do neenakega obravnavanja pripadnikov oseb LGBT+, diskriminacije in sistemskih kršitev.⁷

Po večinskem stališču gre pri socialnih pravicah, med katere se umešča veliko pravic oseb LGBT+, za posebne upravne postopke, v katerih se podrejeno sektorski zakonodaji uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP).⁸ V upravnih postopkih se jasno izražata spoštovanje in ravnanje v skladu z zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Procesna pravila natančno opredeljujejo način uveljavljanja pravic, obveznosti in pravnih koristi strank, ki jih določa materialno pravo. Tako posamezniki, organizacije in druge pravne osebe vstopajo v upravne postopke z namenom zastopanja zasebnega interesa javni interes oziroma javno korist pa zastopajo državni in drugi (upravni) organi.⁹ Ker so upravni postopki eni najpogostejših postopkov, vanje praviloma vstopajo vsi ljudje.¹⁰ Tako tudi ranljive skupine, kot so invalidi, otroci, brezposelni, starejši, verske, narodne in etične skupnosti ter osebe LGBT+.¹¹ Če materialno pravo določi vrsto pravic, pravnih koristi in jamstev, kako – zlasti ranljive – skupine upravičencev prek upravnih razmerij aktivno vključevati v družbo, je to nujen, vendar ne zadosten pogoj, saj šele procesno razgrajevanje omogoči učinkovito varstvo pravic in njihovo uveljavljanje v skladu z namenom materialnega prava.¹²

Namen tega članka je analizirati stanje spoštovanja človekovih pravic oseb LGBT+ v upravnih postopkih. Posledično se obravnavajo raziskovalna vprašanja, ki so: v katerih upravnih postopkih najpogosteje prihaja do kršitev človekovih pravic oseb LGBT+, katere (človekove) pravice so pri tem najpogosteje kršene ter kakšen je trend kršitev v danem obdobju. Glavno raziskovalno vprašanje pa se glasi: Ali se osebe LGBT+ v upravnih postopkih v Sloveniji po opravljenih analizah kažejo kot posebej ranljiva skupina?

Raziskava je izvedena z opazovanjem kršitev prek poročil Varuha človekovih pravic, študijo primerov v poročilih, odločb Ustavnega sodišča in intervjujev s predstavnikom Varuha človekovih pravic ter organizacije Legebitra, nestrankarske civilnodružbene organizacije LGBT. Pri tem komplementarno uporabimo normativno-dogmatično metodo, metodo deskripcije, sociološko metodo, raziskovalno metodo, statistično analizo, študijo primerov in sodb ter analizo intervjujev. Gre torej za kvalitativne metode, toda kombinacijo različnih pristopov, ki validirajo siceršnjo subjektivnost analiz.¹³

V nadaljevanju je najprej podan družbeni in pravni okvir varstva človekovih pravic oseb LGBT+, čemur sledi metodološko poglavje, zlasti z opredelitvijo kvalitativnih empiričnih metod raziskovanja. Predstavitvi rezultatov sledita razprava in zaključek.

2. Družbeni in pravni okvir človekovih pravic oseb LGBT+ – predpisi in praksa

Pri osebah, ki pripadajo skupnosti LGBT+,¹⁴ ne gre samo za opredelitev spola, ampak tudi spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izraza.¹⁵ Pripadniki skupnosti LGBT+ se zato soočajo s preganjanjem, nepriznavanjem in homofobijo.¹⁶ To se zlasti kaže v diskriminaciji in neenakem ter neenakopravnem obravnavanju v družbi.¹⁷

Kljub drugačnosti pa so osebe LGBT+ nosilci pravic, pri čemer so ti ljudje dobili človekove pravice z rojstvom. To poudarjata tudi 1. in 2. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (SDČP), ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948.¹⁸ SDČP sama po sebi ni pravno zavezujoč dokument, vendar je podlaga za druge mednarodne zavezujoče pravne akte in hkrati družbena zaveza za spoštovanje človekovih pravic. Na podlagi 2. člena SDČP je vsakdo upravičen do vseh pravic in svoboščin, ne glede na raso, spol, prepričanje ter druge osebne in osebnostne značilnosti.¹⁹ Evropska konvencija o človekovih pravicah,²⁰ sprejeta v okviru Sveta Evrope, države podpisnice dalje analogno zavezuje k spoštovanju načela vladavine prava in zagotavljanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin.²¹ Za zaščito pravic, določenih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, je ustanovljeno tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Listina EU o temeljnih pravicah še nadalje opredeljuje človekove pravice in jih postavlja kot temelj za oblikovanje skupnih vrednot in mirne prihodnosti.²² Po Ustavi pa gre za številne garancije človekovih pravic. Neenako obravnavanje oseb LGBT+ v Sloveniji je tako mogoče prepoznati že skozi vsebino starejših in nekaterih še vedno veljavnih zakonov ter drugih podzakonskih aktov.

Slovenija je homoseksualne odnose dekriminalizirala leta 1976, takrat še pod Jugoslavijo, s slovenskim kazenskim zakonikom.²³ Sledila je prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete leta 1998, ko se je uveljavila Evropska konvencija o človekovih pravicah.²⁴ V tem smislu se od leta 1998 v Sloveniji polno uveljavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine oseb LGBT+. Kljub temu pa je še v dvajsetih letih tega stoletja problematično spoštovanje svobode vesti, ki je v Ustavi zajamčeno z 41. členom. Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je namreč svobodno, kar bi lahko razumeli kot problematično zaradi drugih zakonskih ureditev, ki vplivajo na (človekove) pravice oseb LGBT+.²⁵

Taka zakonska ureditev se na primer kaže v Zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS)²⁶ iz leta 2005. ZRIPS je po današnjih standardih pravice oseb LGBT+ urejal diskriminatorno. Sporni sta bili namreč ureditvi kraja sklepanja istospolnih zvez, ki je bil omejen na uradne prostore upravne enote, in dedovanja, ki ni bilo izenačena z raznospolnimi pari. Tako ureditev je Ustavno sodišče leta 2009 z odločbo U-I-425/06 označilo kot diskriminatorno in omogočilo dedovanje registriranih istospolnih partnerjev. Najbolj problematična se skozi pravne vire in predloge zakonov kaže prav pravica do sklenitve zakonske skupnosti dveh istospolnih oseb. Odločitev o izenačitvi istospolne partnerske skupnosti z raznospolno je bila leta 2012 in 2015 prepuščena državljanom prek glasovanja na referendumu.²⁷ Referenduma sta bila obakrat neuspešna, kar bi lahko razumeli kot nerazumevanje in neodobravanje slovenske družbe do obstoja takih razmerij ter nepriznavanje enakih pravic za istospolne osebe.

Kljub temu je leta 2016 Sloveniji uspelo sprejeti Zakon o partnerski zvezi (ZPS),²⁸ ki je istospolnim partnerskim skupnostim postavil skoraj enak pravni status, kot ga ima zakonska zveza. Vendar je ZPS omejeval pravico do posvojitve otrok in oploditve z biomedicinsko pomočjo. Tako ureditev je Ustavno sodišče RS po odločbah U-I-486/, Up-572/18 z dne 16. junija 2022 in U-I-91/21, Up-675/19 z dne 16. junija 2022 označilo kot diskriminatorno in zakonodajalcu naložilo šestmesečni rok za izenačitev raznospolne in istospolne skupnosti ter pravice do posvojitve.

Glede pravic oseb LGBT+ je nujno preveriti stanje spoštovanja in njihovega uveljavljanja tudi v upravnih postopkih. Upravni postopki so namreč najpogostejši pravni postopki, v katere vstopajo posamezniki (in organizacije). Ti ščitijo svoj zasebni interes, ki se sooča z javnim, ki ga v upravnih postopkih varujejo državni in drugi (upravni) organi. To je pomembno, ker gre v upravnih postopkih po definiciji za enostransko, asimetrično razmerje, v katerem organ in stranka nista enaka.²⁹ ZUP kot antifragmentarni zakon, ki ureja postopke ne glede na področje in organ, ki vodi postopek, določa na temelju zlasti 22. člena Ustave in aktov EU tudi temeljna načela, ki zagotavljajo legalne in s tem praviloma legitimne odločitve.³⁰

Glede varovanja človekovih pravic oseb LGBT+ in oseb na splošno so najpomembnejša temeljna načela načelo zakonitosti, varstvo pravic strank in javne koristi ter dolžnost govoriti resnico in poštena uporaba pravic. Ta načela zagotavljajo materialno in formalno zakonitost končnih odločitev, upoštevanja načela enakosti, prepoved diskriminacije v odločanju ter razumevanje končne odločitve za stranko. Človekove pravice oseb LGBT+ bi tako na podlagi pravne ureditve upravnih postopkov morale biti upoštevane in spoštovane. Kljub natančni ureditvi je v upravnih postopkih še vedno mogoče zaznati nekatera odstopanja in kršitve človekovih pravic.³¹

Upravni postopki vključujejo tako formalno kot tudi materialno razsežnost upravnih razmerij. Materialni vidik upravnih postopkov je vezan na vsebino in na uporabo področnih zakonov. Pogosto pri kršitvah človekovih pravic v upravnih postopkih ne prihaja do kršitev procesnih pravil, ampak so diskriminatorni že zakonski predpisi sami po sebi. Kot take predpise lahko navedemo Zakon o matičnem registru v postopku pravne spremembe spola oseb LGBT+ in vpisa starševstva v matični register, Družinski zakonik v postopku skupne posvojitve (trenutno v poteka urejanje diskriminacije v zakoniku) in Zakon o državljanstvu Republike Slovenije v postopku pridobivanja državljanstva na podlagi družinskih vezi.³²

Gre torej za kompleksno ureditev, v kateri je treba pri raziskavi komplementarno upoštevati pravni, upravni in socialno-družbeni vidik. Prav tako je že iz pisanega razvidno, da je treba razlikovati med ravnjo regulacije in praktičnim (ne)izvrševanjem predpisanega, zato je za celovito oceno potrebna empirična analiza.

Opombe:

¹ M. Avbelj, nav. delo.

² F. Grad, I. Kaučič in S. Zagorc, nav. delo, str. 712–713.

³ Uradni list RS, št. 33/91-I.

⁴ Uradni list RS, št. 24/18

⁵ Uradni list EU, C 83/389, 30. marec 2010.

⁶ Sklep Ustavnega sodišča RS Up-991/17-24, U-I-304/20-3 z dne 1. julija 2020.

⁷ N. Kogovšek Šalamon, nav. delo.

⁸ Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. Več o konceptu in pravilih ZUP T. Jerovšek in P. Kovač, nav. delo, ter Auby in drugi, nav. delo.

⁹ T. Jerovšek in P. Kovač, nav. delo, str. 1–3.

¹⁰ V. Androjna in E. Kerševan, nav. delo.

¹¹ Varuh človekovih pravic, nav. delo (2020), str. 13–25.

¹² P. Kovač, nav. delo (2022).

¹³ Več v A. V. Petrov in A. V. Zyryanov, nav. delo, str. 968–973; J. C. Greene, nav. delo, str. 7–22; in A. Žnidaršič in Š. Selak, nav. delo, str. 55–62.

¹⁴ V tem članku je uporabljena besedna zveza »osebe LGBT+« z namenom čim širše vključitve razno- vrstnih opredelitev spola, spolne identitete in spolne usmerjenosti. LGBT+ kratica zajema lezbijke, geje, biseksualne in transspolne ter druge podobne osebe (M. Feher, nav. delo). Kratica se v Sloveniji uporablja za skupnost istospolno usmerjenih in transspolnih oseb (»LGBT+IQ Slovar«, b. d.).

¹⁵ A. Koletnik, nav delo.

¹⁶ Več v R. Kuhar, nav. delo, 540–556.

¹⁷ M. Blažič in drugi, nav. delo.

¹⁸ Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 3/18.

¹⁹ F. Grad, I. Kaučič in S. Zagorc, nav. delo, str. 712–713.

²⁰ Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94.

²¹ Evropsko sodišče za človekove pravice, nav. delo.

²² Uradni list EU, št. C 202/02, 7. junij 2016.

²³ J. Podreka, R. Smrdelj in R. Kuhar, nav. delo.

²⁴ A. Bregant, nav. delo.

²⁵ Prav tam.

²⁶ Uradni list RS, št. 65/05, 55/09 – odlUS, 18/16 – odlUS, 33/16 – ZPZ in 68/16 – ZPND-A.

²⁷ Legebitra, nav. delo.

²⁸ Uradni list RS, št. 33/16, 94/22 – odlUS in 5/23 – DZ-B.

²⁹ S. Ranchordás, nav delo.

³⁰ Več v P. Kovač, nav. delo (2022); M. Avbelj, nav. delo; J.-B. Auby, nav. delo.

³¹ Več v B. Kolman, nav. delo; N. Kogovšek Šalamon, nav. Delo; in P. Kovač, nav. delo (2022).

Celoten članek je dostopen za naročnike!