TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Ko tožnik šele v sodnem postopku navede dejstva in dokaze, ki bi jih sicer lahko brez ovir predložil že v upravnem postopku, je pomembno, da način, na kakršnega je tožnik pridobil dokaz o zatrjevanem novem dejstvu in njegova vsebina, kot jo je tožnik povzel v tožbi, ne vzbujata nikakršnega dvoma v tem smislu, ali bi sodišče moralo zaslišati tožnika tudi v sodnem postopku.

Tožnikov zahtevek glede načela nevračanja je očitno neutemeljen. Izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika v konkretnem primeru ni potrebna, ker nobeno dejstvo „ne kaže na to,“ da bi bilo zadevo treba presoditi drugače, kot jo je presodil organ, ki je izdal izpodbijani akt oziroma, da podrobna, popolna in ex nunc presoja ne bi bila možna zgolj z vpogledom v spis oziroma v vsebino tožbe, kjer je prevedena priložena izjava v angleščini.

Kar zadeva subsidiarno zaščito tožnik z ničemer ni utemeljeval in tudi ni predložil nobenih informacij o stanju v Alžiriji, kar bi kazalo na možnost, da bi bil tožniku dostop do trga dela, in sploh do drugih storitev v državi, ki so morda namenjene socialno ogroženim, namerno preprečen s strani državnih subjektov ali drugih, a ga država ne bi hotela zaščititi.