TFL Vsebine / TFLGlasnik

Raziskave kažejo, da je mediacija učinkovit način reševanja sporov. Kot izhaja iz Resolucije Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o izvajanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (Direktiva o mediaciji), mediacija zagotavlja stroškovno učinkovito in hitro izvensodno reševanje sporov s postopki, prilagojenimi potrebam strank. Torej v primerjavi s tradicionalnimi sodnimi postopki mediacija ponuja prednosti, ki lahko bistveno koristijo vsem vpletenim strankam.

Zaradi jasnosti naj najprej ponovimo, da je mediacija postopek alternativnega reševanja sporov, pri katerem mediator kot nevtralna tretja oseba udeležencem mediacije pomaga doseči sporazumno ureditev spornih razmerij, najsibo pred začetkom sodnih postopkov ali med njimi, lahko pa celo po njihovem zaključku. Mediacija je uporabna v vseh zadevah, v katerih želijo stranke tvorno sodelovati pri iskanju rešitev, ohraniti in/ali izboljšati svoje medsebojne odnose in se izogniti dolgotrajnim in dragim sodnim postopkom, v katerih je razrešitev spora odvisna od odločitve sodišč. Uveljavila se je tako na civilnem, družinskem in gospodarskem področju kot pri reševanju delovnih in šolskih sporov in zagotovo še kje drugje.

V našem pravnem sistemu je za zdaj najbolj uveljavljena sodišču pridružena mediacija, a ne pozabimo, da imamo odvetniki v okviru Odvetniške akademije OZS svoj Mediacijski center, ki ne ponuja le osnovnih in nadaljevalnih izobraževanj za mediatorje, pač pa tudi mediacijo kot konkretno dodatno možnost sporazumnega reševanja sporov, o čemer bo več povedano v nadaljevanju.

V mediaciji se ne sodi in ne presoja, zato mediator v sporu ne odloča, pač pa udeležencem mediacije s svojimi specialnimi znanji pomaga medsebojno komunicirati, razumeti stališča nasprotne strani in poiskati rešitve, ki ustrezajo njihovim potrebam. Mediacija ni pogajanje, kar je še vedno pogosta napaka pri njenem razumevanju, seveda pa so tudi pogajanja del mediacije.

Razmerje med odvetništvom in odvetniki ter mediacijo

Prepričani sva, da mediacija ne pomeni konkurence odvetništvu, pač pa se z njim dopolnjuje ter odvetnikom nudi dodatno možnost pri delovanju v korist njihovih strank. Vloga odvetnikov v sporih je učinkovito pravno zastopanje strank in njihovih interesov, vloga mediacije pa je olajšati medsebojno komunikacijo sprtih strani ter pomagati pri usklajevanju njihovih interesov in iskanju možnih sporazumnih rešitev njihovih spornih medsebojnih razmerij, kar pomeni, da je ob povezovanju mediacije in dela odvetnikov možno pričakovati boljše rezultate za stranke.

Čeprav mediatorji niso tema tega članka, gre vseeno izpostaviti, da sta vlogi odvetnika in mediatorja povsem različni. Odvetnik, ki zastopa stranko, je kot pravni strokovnjak dolžan zagotoviti, da stranka razume svoje pravice in obveznosti, svetuje ji glede pravnih vprašanj in zastopa njene interese ter ji pomaga opredeliti cilje in poiskati rešitve zanje v okviru veljavnega pravnega reda, najsibo v sodnih postopkih ali izven njih. Odvetnik je torej vedno na strani stranke. Nasprotno je mediator oseba, ki sprtima stranema zgolj pomaga doseči sporazumno rešitev spornih vprašanj, pri čemer ni na strani nobenega od udeležencev mediacije in je do sprtih strani nevtralen in nepristranski, pri svojem delu pa spoštuje tudi vsa načela mediacije.

Koristi in prednosti mediacije

Mediacija poteka v skladu z osnovnimi načeli mediacije, ki jih opredeljujejo tako mednarodni dokumenti, kot tudi nacionalna zakonodaja in kodeksi etike mediatorjev. Če izpostavimo le nekatera osnovna načela mediacije, kot so prostovoljnost, nepristranost in nevtralnost, zaupnost, osredotočenost na interese in svobodna izmenjava informacij ter pravica do samoodločanja in spoštovanja stališč in čustev vseh vpletenih, so koristi in prednosti, ki jih prinaša mediacija, kaj hitro vidne.

Za razliko od sodnih postopkov, v katerih je reševanje zadev vedno vezano na postavljeni zahtevek, je obseg reševanja zadev v mediaciji vedno stvar dogovora med sprtima stranema. To se ne nanaša zgolj na vsebino obravnave, pač pa tudi na udeležence mediacije, saj se v mediacijo ob soglasju vseh udeležencev mediacije lahko pritegne tudi druge oziroma dodatne osebe. Prav tako je mogoče prilagoditi kraj izvedbe mediacije.

Mediacija poteka v varnem okolju in informacije, ki se izmenjujejo, so zaupne narave in se brez soglasja ne smejo razkriti tretjim osebam. To velja tako za informacije, ki si jih med seboj izmenjata nasprotni strani, kot tudi za informacije, posredovane mediatorju na ločenem srečanju. Običajno sta za mediacijo značilna odprt dialog in boljše razumevanje stališč in interesov vseh vpletenih, pri čemer velja, da vsi vpleteni spoštujejo stališča in čustva vseh udeležencev mediacije.

Udeležba v postopku mediacije je vedno prostovoljna, kar ne pomeni zgolj tega, da udeleženci postopek mediacije lahko prekinejo takoj, ko ocenijo, da le-ta ni več primeren oziroma učinkovit, pač pa tudi, da v postopku mediacije sodelujejo le tisti, ki so se za to prostovoljno odločili in so pripravljeni aktivno sodelovati pri reševanju spornih razmerij.

Za razliko od sodnika, ki sodi, mediator zgolj vodi postopek, pri čemer je do udeležencev mediacije in njihovih spornih razmerij nevtralen in nepristranski, hkrati pa jim s svojimi specialnimi znanji pomaga medsebojno komunicirati, razumeti stališča nasprotne strani in poiskati rešitve, ki ustrezajo njihovim potrebam, pri čemer se mediacija osredotoča na ugotovitev in zadovoljitev interesov vseh vpletenih, brez izpostavljanja krivde, udeleženci mediacije pa sami odločajo o končni rešitvi svojih razmerij, brez prisile ali vpliva tretjih oseb. S tako doseženimi rešitvami so stranke običajno zadovoljnejše in bolj spoštujejo dosežene dogovore, posledično pa je s tem tudi zmanjšana možnost za nadaljnje oziroma nove spore. Velikokrat se med postopkom mediacije izboljšajo celo odnosi med udeleženci.

Reševanje spornih razmerij v mediaciji je načeloma hitrejše kot v sodnih postopkih, pa tudi stroškovno bistveno manj zahtevno, saj se udeleženci izognejo visokim stroškom pravdanja in plačilu sodnih taks.

V primerjavi s sodnimi postopki je mediacija torej bistveno manj formalna in bolj prijazna do strank ter jim nudi večjo avtonomijo, kot jim jo nudijo sodni postopki.

Sodišču pridružena mediacija

V Sloveniji se glavnina mediacij odvija v okviru sodišču pridružene mediacije. Gre torej za mediacijo, ki jo strankam sodnih postopkov ponudi sodišče in se izvaja v okviru programov alternativnega reševanja spora na sodiščih. Pri tem je izvajanje mediacij na sodiščih prve in druge stopnje, čeprav Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS)¹ določa obveznost sodišč, da ponujajo mediacijo, v preveč podrejenem položaju in odvisno od dobre volje sodne uprave, zlasti predsednika ali predsednice sodišča.² Iz članka mag. Nine Betetto Mediacija v Sloveniji: kako prebuditi Trnuljčico sledi, da je na sodiščih vedno manj zadev ponujenih v mediacijo in da je torej ta način izvajanja mediacije v upadu.

Pri tem je z vidika reševanja spora predvsem pomembno, da je reševanje spora v okviru sodišču pridružene mediacije mogoče zgolj v primerih, ko je postopek pred sodiščem že v teku, ko je torej že bila vložena tožba.

Vpliv začetega sodnega postopka na mirno reševanje sporov

Vložitev tožbe, začetek sodnega postopka in nadaljevanje vpletenosti v sodne postopke imajo pogosto negativne učinke na pogajanja in možnost za sporazumno rešitev spora med sprtimi stranmi.

Prvič – ko je tožba vložena, se pozicije strank neizogibno premaknejo proti bolj nasprotujočim si stališčem. Formalnost, togost in končen rezultat spora pred sodiščem, v katerem sodišče presodi v korist ene stranke, spodbuja miselnost zmage in poraza. Vsebina in ton sodnih vlog ter siceršnje retorike na sodišču sta usmerjena h končnemu cilju – zmagi ene stranke v sodnem postopku. Ton in vsebina sta torej stroga in namenjena izključitvi in porazu stališč nasprotne stranke. To vodi v zakoreninjenje pozicij, zaradi česar se je strankam precej težje vrniti k spravljivemu tonu, sodelovanju in najti skupno točko ali razmisliti o kreativnih rešitvah, ki bi vodile v mirno rešitev spora. Z začetkom sodnega postopka se torej vsaj deloma spremeni tudi miselnost strank, stranki se postavita na nasprotna bregova, kar je v nasprotju s sodelovalnim duhom, ki ga spodbuja mediacija.

Drugič – sodni postopki uvajajo pomemben element javne izpostavljenosti, saj je večina sodnih postopkov javnih. Ta izpostavljenost lahko škoduje podjetjem ali posameznikom, ki cenijo zasebnost, posebej v sporih, ki vključujejo občutljive informacije ali poslovne skrivnosti. Zaupnost, ki jo nudi mediacija, omogoča odprte razprave brez strahu pred javnim nadzorom, kar spodbuja bolj iskreno in produktivno okolje za iskanje sporazumne rešitve spora.

Poleg tega so že z začetkom sodnih postopkov (vložitvijo tožbe in odgovora na tožbo) povezani določeni stroški, in sicer odvetniški stroški in stroški sodnih taks. Prav tako ne smemo pozabiti na čas in s tem povezane stroške, ki ga morajo v pripravo tožbe oziroma odgovora na tožbo vložiti stranke, da skupaj z odvetnikom ustrezno raziščejo dejansko stanje, zberejo dokumentacijo in postavijo strategijo za nadaljevanje sodnega postopka. Podaljšani časovni okviri sodnih postopkov, skupaj s stroški, povezanimi z zastopanjem in sodnimi taksami, lahko za obe strani pomenijo ogromen pritisk. Ta finančna, časovna in čustvena obremenitev lahko odvrača od volje in sposobnosti strank za učinkovito dogovarjanje. Mediacija, po drugi strani, pomeni stroškovno učinkovitejšo in hitrejšo pot do rešitve, zmanjšuje celotno obremenitev virov in omogoča hitrejše, vzajemno koristne izide.

Že začeti sodni postopek, tudi če ostane zgolj v fazi tožbe in odgovora na tožbo, torej močno vpliva na pozicije in stališča strank, ki se že zaradi narave sodnega postopka z začetkom le-tega zaostrijo. Stranke torej v sodišču pridruženo mediacijo vstopajo obremenjene z začetim sodnim postopkom.

Fleksibilnost mediacije v Mediacijskem centru

Ena ključnih prednosti Mediacijskega centra je, da ponuja prožen pristop k reševanju sporov. Stranke imajo možnost začeti mediacijski postopek v katerikoli fazi spora, torej tudi pred začetkom sodnega postopka.

Začetek sodnega postopka ima negativen vpliv na možnost mirne rešitve spora. Reševanje spora z mediacijo pred vložitvijo tožbe ponuja pomembne prednosti, med katerimi je na prvem mestu ohranjanje odnosov. Z obravnavanjem sporov v njihovih zgodnjih fazah preko mediacije lahko stranke komunicirajo odprto in sodelujejo pri iskanju rešitve, zato lahko ohranjajo ali celo krepijo svoj odnos v tem procesu.

Zgodnje reševanje sporov z mediacijo strankam omogoči tudi občuten prihranek časovnih in finančnih virov, ki jih lahko namesto za pozicioniranje v sodnem postopku namenijo za rešitev spora.

Poleg tega zgodnja mediacija strankam daje večji nadzor nad izidom, kar jim omogoča, da dosežejo medsebojno koristne dogovore, prilagojene njihovim specifičnim potrebam in okoliščinam, namesto da se podrejajo pozicijam, do katerih naj bi bile upravičene po veljavnem pravu. Ta proaktiven pristop ne samo rešuje trenutni spor, ampak tudi vzpostavlja konstruktivno podlago za obravnavo morebitnih prihodnjih konfliktov.

Vpliv začetka mediacije v Mediacijskem centru na zastaralne in prekluzivne roke

Pogosto se stranke k vložitvi tožbe zatekajo tudi zato, da bi ob bližajočih se zastaralnih ali prekluzivnih rokih zaščitile svoje pravice. Ta pristop, čeprav se zdi nujen, lahko vodi do nepotrebnega stopnjevanja in zakoreninjenja sporov ter ima iz že pojasnjenih razlogov negativen vpliv na možnost mirne rešitve spora.

Zato je ključno razumeti, da začetek mediacije v Mediacijskem centru glede rokov ponudi podoben zaščitni učinek. Soglasje o reševanju sporov z mediacijo oziroma sklenjen dogovor o mediaciji učinkovito zaustavi teke zastaralnih in prekluzivnih rokov, kar strankam ponuja dragoceno priložnost, da svoje spore rešijo na miren način, brez pritiska teh zakonskih rokov, in jim omogoča, da samostojno upravljajo svoje časovne roke in procesne obveznosti.

Če je namreč ena stranka pod časovnim pritiskom za vložitev tožbe, tak časovni pritisk navadno neugodno vpliva na možnosti mirne rešitve spora; včasih je enostavno potrebnega več časa, da neka odločitev dozori in jo lahko sprejmemo. Zgodi se tudi, da je bila sporazumna rešitev spora že najdena, a je za dokončno odločitev potrebna še konča odobritev ali soglasje po določenem postopku. Če končni odločevalci niso na voljo ali je postopek za pridobitev soglasja dolgotrajnejši, lahko to onemogoči sklenitev dogovora v kratkem roku.

Že začeti sodni postopek pa iz že zapisanih razlogov negativno vpliva na možnost mirne rešitve spora in postavi pod vprašaj verodostojnost prizadevanj stranke, ki je vložila tožbo, za mirno rešitev spora.

Zastaralni in prekluzivni roki

V skladu s prvim odstavkom 17. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ)³ zastaranje zahtevka, ki je predmet mediacije, med trajanjem mediacije ne teče. Nadalje drugi odstavek 17. člena ZMCGZ določa, da se, če se mediacija konča brez sporazuma o rešitvi spora, zastaranje nadaljuje od trenutka, ko je postopek končan brez sporazuma o rešitvi spora. Čas, ki je pretekel pred začetkom mediacije, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.

Tretji odstavek 6. člena ZMCGZ pa določa, da se, če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, ta rok v zvezi z zahtevkom, ki je predmet mediacije, ne izteče prej kot 15 dni po koncu mediacije. Če se torej v mediaciji obravnava zahtevek, ki ga je sicer treba vložiti v določenem prekluzivnem roku, se prekluzivni rok med mediacijskim postopkom ne bo iztekel, ampak se bo iztekel šele po 15-dnevnem roku po končanem mediacijskem postopku.

V zvezi s prekluzivnimi roki lahko sicer specialni predpisi določajo še dodatne oziroma drugačne učinke mediacije. Tako na primer 201. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1)⁴ določa, da se lahko delavec in delodajalec v prekluzivnem roku za vložitev tožbe, ker delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja ali ne odpravi kršitve, dogovorita tudi za reševanje spora z mediacijo. Če mediacija ni uspešno zaključena najkasneje v roku 90 dni od sklenitve dogovora o mediaciji, lahko delavec v nadaljnjem roku 30 dni od neuspešno zaključene mediacije uveljavlja sodno varstvo pred delovnim sodiščem.

Tek zastaralnih rokov se torej prekine, ko se začne mediacija, prav tako se prekluzivni roki za vložitev tožbe iztečejo šele po 15-dnevnem roku po končanem mediacijskem postopku.

Kdaj se mediacija začne in kdaj se konča?

V kontekstu potencialnih zahtevkov, za katere se čas za vložitev tožbe izteka, mediacija torej ponuja varovalko, ki preprečuje iztek roka za vložitev tožbe, medtem ko stranke iščejo mirno rešitev spora. Ta vidik je še posebej relevanten v primerih, kjer bi lahko pritisk bližajočega se roka sicer pripeljal do nepotrebnega pravdanja, kar bi lahko bilo tako časovno kot finančno obremenjujoče.

Da pa bi se stranke lahko počutile varno glede vpliva mediacijskega postopka na roke, je treba jasno definirati začetek in konec mediacije, če se ta ne konča z dogovorom o mirni rešitvi spora.

Mediacija glede že nastalega spora se začne z dnem, ko se stranke v tem sporu sporazumejo za mediacijo (drugi odstavek 6. člena ZMCGZ).⁵

V primeru želje po reševanju sporov z mediacijo v Mediacijskem centru se lahko katerakoli od strank obrne na Mediacijski center in predlaga, da bi se spor reševal z mediacijo v Mediacijskem centru. V tem primeru poskuša Mediacijski center pridobiti soglasje od nasprotne stranke. Če se stranke niso drugače sporazumele, se mediacija začne s prejemom soglasja za mediacijo, ki ga (nasprotna) stranka pisno naslovi na Mediacijski center.⁶

Zaradi jasne določitve datuma začetka mediacije se v praksi med strankami spora navadno sklene dogovor o mediaciji, v katerem se jasno definira datum začetka mediacije. Stranki lahko tak dogovor skleneta sami in ga nato pošljeta Mediacijskemu centru, da se ustrezno določi še mediator, ki nato kasneje sopodpiše dogovor o mediaciji. Na ta način sta stranki varovani in ni dvoma, da sta bila dosežena soglasje in dogovor o reševanju spora z mediacijo. Mediacija se je torej začela, roki so bili prekinjeni.

Če spor v mediacijskem postopku ni rešen, je zaradi učinkov mediacije na zastaralne in prekluzivne roke pomembno, da je jasno definiran tudi konec mediacijskega postopka. Zato v praksi mediator navadno izda potrdilo o datumu, kdaj je bil mediacijski postopek končan, da se na ta način odpravijo morebitni kasnejši spori o datumu ponovnega teka rokov.

Mediacija torej ponuja dragoceno alternativo pravdanju. Začetek mediacije v Mediacijskem centru ima učinek na zastaralne in prekluzivne roke ter strankam omogoči, da imajo brez strahu za učinkovito varstvo svojih pravic v primeru neuspešne mediacije na voljo dovolj časa, da poiščejo ustrezno rešitev spora. Z izbiro mediacije stranke ne le izkoristijo možnost podaljšanja teh rokov, ampak pogosto dosežejo tudi bolj zadovoljive in trajnostne rešitve za stranke spora.

Mediacija v Mediacijskem centru med tekom sodnega postopka

Pomembno je poudariti, da mediacija ohranja svoje prednosti tudi, ko so sodni postopki že v teku. Tudi v času teka sodnih postopkov lahko stranke izberejo možnost mediacije v Mediacijskem centru in jim ni treba čakati na predlog za mediacijo s strani sodišča.

Sodišče lahko namreč v skladu s tretjim odstavkom 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)⁷ na predlog strank, ki soglašajo, da se opravi poskus alternativne rešitve spora, odredi prekinitev postopka za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. Enako določa drugi odstavek 15. člena ZARSS.

Prekinitev postopka pomeni, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja (prvi odstavek 207. člena ZPP), torej tudi rok za odgovor na tožbo, kar je že potrdila tudi sodna praksa.⁸ Velja pa tudi, da roki, ki so zaradi prekinitve postopka nehali teči, začnejo teči za prizadeto stranko v celoti znova od dneva, ko ji sodišče vroči sklep o nadaljevanju postopka (četrti odstavek 208. člena ZPP).

Stranke lahko torej med samim sodnim postopkom zaprosijo za začasno prekinitev postopkov, da se omogoči mediacija. Ta institut je v praksi uporaben tudi v primerih, ko stranki po vložitvi tožbe in v času teka roka za odgovor na tožbo začneta pogovore o mirni rešitvi spora, a zaradi časovnega pritiska teh pogovorov v kratkem roku za odgovor na tožbo ne bi mogli končati. Ta pristop ne ponuja samo dodatnega časa za pogajanja, ampak tudi ustavi tek procesnih rokov, kar zmanjšuje pritisk na stranke in spodbuja bolj premišljene ter dogovorjene rešitve.

V praksi sodišče v času teka roka za odgovor na tožbo, če prejme predlog obeh strank za prekinitev postopka zaradi mirne rešitve spora z mediacijo, ki mu je priložen še sklenjen dogovor o reševanju spora z mediacijo v Mediacijskem centru, izda sklep o prekinitvi postopka. Tak sklep nato zagotavlja varnost tisti stranki, ki bi ji sicer tekel rok za odgovor na tožbo, in ji omogoča, da svoje vire in razmišljanja usmeri v mirno rešitev spora, ne pa v postavljanje obrambe zoper zahtevek. Če mediacija ne bo uspešna, bo rok za odgovor na tožbo začel teči ponovno in bo imela ta stranka dovolj časa za pripravo kakovostne obrambe in odgovora na tožbo.

Sklep

Zgodnja mediacija v Mediacijskem centru ponuja številne procesne in strateške prednosti v primerjavi s sodišču pridruženo mediacijo, ki je strankam na voljo šele po tem, ko se je postopek že začel in so se stranke že postavile na nasprotne bregove. Zaradi procesnih možnosti upravljanja zastaralnih in prekluzivnih rokov, ob možnostih za bolj mirne in kreativne rešitve sporov, mediacija pomeni dragoceno orodje za vsako stranko, ki se sooča s potencialnim pravnim sporom. Z razumevanjem in izkoriščanjem teh prednosti lahko stranke sprejmejo bolj informirane odločitve, ki ne samo da koristijo njihovim takojšnjim interesom, ampak tudi spodbujajo dolgoročno sodelovanje in razumevanje.

Naj zaključiva z mislijo, da je vloga nas odvetnikov strankam nuditi učinkovito pravno varstvo, k zagotavljanju katerega mediacija zagotovo lahko pripomore. Strankam z mediacijo pomagamo do stroškovno učinkovitega in hitrega izvensodnega reševanja sporov, pri čemer naš položaj in okoliščine našega delovanja niso nič drugačni kot v sodnih postopkih. Hkrati si s sodelovanjem v mediaciji prizadevamo za uveljavitev kulture mirnega in sporazumnega reševanja sporov ter prispevamo k večjemu zadovoljstvu strank in potencialno manjšim obremenitvam sodišč.

Ob vseh izpostavljenih prednostih Mediacijskega centra meniva, da so pred njim opravljene mediacije strankam lahko v veliko pomoč in korist, zato kolege odvetnike vabiva, da to možnost pogosteje izkoristijo.

---

¹ Ur. l. RS, št. 97/09 in nasl.

² Betetto, N.: Mediacija v Sloveniji: kako prebuditi Trnuljčico, Podjetje in delo, št. 6-7/2022/XLVIII; glej tudi Betetto, N.: Mediacija v Sloveniji: kako prebuditi Trnuljčico, Odvetnik, št. 5 (108) – zima 2022, str. 26.

³ Ur. l. RS, št. 56/08 in nasl.

⁴ Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.

⁵ V primeru, če so se stranke vnaprej sporazumele, da bodo z mediacijo reševale medsebojne spore, ki utegnejo nastati iz določenega pravnega razmerja, ali če mediacijo za reševanje določene vrste sporov predpisuje zakon, se mediacija začne, ko stranka prejme predlog nasprotne stranke za začetek mediacije (prvi odstavek 6. člena ZMCGZ).

⁶ Prim. 4. člen Pravilnika o delu mediacijskega centra in o postopku izvajanja mediacij pri Odvetniški akademiji OZS in Inštitutu za alternativno reševanje sporov OZS.

⁷ Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.

⁸ Prim. sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 112/2020 z dne 9. aprila 2020.