TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Lovska organizacija odgovarja ne glede na krivdo tudi za škodo na
kmetijskih in gozdnih kulturah v ograjenih, iz lovišča izvzetih
površinah za intenzivno gojitev kmetijskih kultur, sadovnjakih in
drevesnicah, ki jo povzroči divjad (1. odstavek 21. člena v zvezi s
1. odstavkom 71. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter
o upravljanju lovišč, Ur.l. SRS, št. 25/76, 29/86), zaradi česar se
lahko odškodninske odgovornosti razbremeni le, če dokaže lastniku,
imetniku ali uporabniku takšne površine ravnanje v nasprotju z
določbo 3. odstavka 71. člena citiranega zakona.

Sodišče prve stopnje je po temelju delno ugodilo tožbenemu zahtevku
tožnika. Za škodo, ki jo je v njegovem sadovnjaku povzročila divjad,
mu je zato prisodilo odškodnino v znesku 62.400 din. Štelo je, da je
tožnik za škodo sokriv, ker je bila ograja sadovnjaka napravljena
malomarno tako, da so zajci zlezli pod njo. V obsegu tožnikove
sokrivde, ki jo je ocenilo z deležem 50 %, je tako tožena lovska
družina prosta svoje objektivne odgovornosti za to škodo.
Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih svoje
sodbe je med drugim navedlo:
Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu z dne 29.4.1987
jasno povedalo svoje stališče o odškodninski odgovornosti lovske
organizacije za škodo na kmetijskih kulturah v ograjenih iz lovišča
izvzetih zemljiščih za intenzivno gojitev kmetijskih kultur, ki jo
povzroči divjad s polnim ali delnim lovopustom, divji prašič ali
medved (izven določenega območja). Tudi tu odgovarja za takšno
povzročeno škodo ne glede na krivdo. Pravna podlaga za to je v 71.
členu zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju
lovišč (Ur.l. SRS, št. 25/76, v nadaljevanju - Zakon o lovu) in v 2.
odstavku 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Te svoje
odškodninske odgovornosti se lahko popolnoma ali delno razbremeni, če
dokaže takšnemu lastniku, imetniku ali uporabniku zemljišča
opustitve, nesodelovanje ali ravnanje nasprotno z določilom 1. in 2.
odstavka 69. člena ter 3. odstavka 71. člena zakona o lovu, ali da je
do škode prišlo zaradi slabo vzdrževane ali malomarno narejene
ograje, nezavarovanega vhoda ali podobnih vzrokov na njegovi strani,
pa ni zagotovil niti krajevnim razmeram primeren način zaščite. Pri
ugotavljanju obravnavane odškodninske odgovornosti je namreč bistvena
in odločilna okoliščina neposredna in trajna škodna nevarnost za
kmetijske kulture, ki prihaja iz lovišča in ki je prisotna na
celotnem območju lovišča ter ni omejena le na samo lovišče, ki ga
upravlja in kjer gospodari z divjadjo lovska organizacija.
Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom pritožbenega sodišča in je
dejansko stanje popolnoma razčistilo. Pravilno ga je ugotoviloo in
ocenilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno
sodišče v celoti sprejema odločitev pa tudi jasne in izčrpne razloge
sodbe. Utemeljeno je odškodninska odgovornost razdeljena na polovico.
Tožnik si je sam ob svojih stroških ogradil sadovnjak, vendar ne
dovolj skrbno, da bi popolnoma preprečil zajcem vstop. Pri odločitvi
je prvo sodišče pravilno sledilo predvsem izpovedbam priče, ki je
videl zajčje dlake med ograjo in spodnjo bodečo žico, kjer ni bilo
bodic in se je tudi malenkost povesila, ker so zajci pod njo skopali
za pest veliko luknjico. Večja pomanjkljivost v ograji tožniku ni
bila dokazana. Zato je utemeljeno ocenjena njegova odškodninska
soodgovornost le v razmerju 1/2, za kar se je tožena stranka
razbremenila. Za večjo razbremenitev njene odškodninske odgovornosti
po vsem že povedanem ni pravne podlage in ne podlage v ugotovljenem
dejanskem stanju. Ne gre namreč za takšno pomanjkljivost izvedene
ograje, da bi bilo mogoče tožniku naprtiti večjo ali celo izključno
odškodninsko odgovornost.