TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah glede izrečenih zapornih in denarnih kazni spremeni ter se obdolžencema izrečeni zaporni kazni znižata na 2 (dve) leti in 2 (dva) meseca zapora, izrečeni denarni kazni pa se znižata na 50 dnevnih zneskov po 13,33 EUR, kar znaša 666,50 EUR.

II. V preostalem se pritožbi zagovornikov obdolženih kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stroški za tolmačenje na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Ko je presojalo ustreznost kazenskih sankcij, izrečenih obdolžencema, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba zagovornika obdolženega A. A. utemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo dejstvo, da sta obdolženca izvršila kaznivo dejanje iz koristoljubnih nagibov, z namenom pridobiti premoženjsko korist zase. Pa ne zato, ker navedeno ne bi bilo podano, kot trdi pritožba, temveč ker ta okoliščina ne sme biti upoštevana kot obteževalna, saj predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega sta bila obsojena.

Nezakonito spravljanje tujcev čez državno mejo za plačilo, torej zaradi pridobitve premoženjske koristi, je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ga ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, kot je že bilo obrazloženo. Prav tako ni mogoče kot obteževalni okoliščini upoštevati, da sta bila z obravnavanim dejanjem ogrožena zdravje in varnost ljudi, ker gre prav tako za zakonski znak obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, in tudi ne, da sta bila ogrožena javni red in mir držav, katerih predpise sta z ravnanjem kršila. Kot obteževalno okoliščino je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo tudi stopnjo krivde, torej ker sta obdolženca kaznivo dejanje storila naklepno, saj tega kaznivega dejanja z drugo obliko krivde ni mogoče storiti.