TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizijama se ugodi, in se sodba sodišča druge stopnje v prvem in drugem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke tudi v ostalem delu zavrne in se še v ostalem, zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi, v II. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka plačati stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pritožbene stroške v znesku 10,00 EUR, toženi stranki stroške prvostopenjskega postopka v znesku 856,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pa stroške prvostopenjskega postopka v znesku 30 EUR.

II. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki 673,20 EUR stroškov revizijskega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pa stroške revizijskega postopka v znesku 1.165,57 EUR EUR.

Pri opustitvenih ravnanjih o naravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vzročno zvezo tu vzpostavi šele pravo na podlagi vrednotenja. Potrebna je presoja, ali je ugotovljena verjetnost nastanka škodnega dogodka takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega ravnanja, upoštevaje tudi težo kršitve, pravno vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka. V takih primerih je treba v okviru opisane adekvatne vzročnosti uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na razrešitvi vprašanja, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, pri čemer pa se ne upošteva zgolj dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Gre za sodobnejši in doslednejši koncept, ki omogoča pravilnejšo razlago teorije o adekvatni vzročnosti. V primeru, ko ni mogoče ugotoviti vzročne zveze z gotovostjo, se najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje oziroma drug vzrok v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 odstotkov.

Metodo pravno relevantne vzročnosti, ki temelji na prospekivni analizi povečane verjetnosti za nastanek škode, v obravnavanem primeru ne dosega potrebnega nadpolovičnega mejnega praga. Opustitev določenih preiskovalnih ukrepov policije oziroma njihova pomanjkljiva izvedba (pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno protipravno ravnanje) ne omogoča tudi ugotovitve o obstoju pravno relevantne vzročne zveze.