TFL Vsebine / Pravna mnenja

Obrazložitev:

Po določbi tretjega odstavka 19. člena Ustave RS mora biti vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, poučen o določenih pravicah, med drugim tudi o pravici "do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere". Skladno s to ustavno zagotovljeno človekovo pravico je v drugem odstavku 4. člena ZKP določeno, da ima osumljenec pravico do zagovornika od odvzema prostosti dalje. Za odvzem prostosti pa se šteje vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje (tretji odstavek 4. člena ZKP). Med takšno prisilno zadržanje spada tudi pridržanje osumljenca, odrejeno v fazi predkazenskega postopka. Če oseba, zoper katero je bilo odrejeno pridržanje, zahteva pomoč zagovornika, mora pooblaščena uradna oseba organa za notranje zadeve (policije) do prihoda zagovornika, vendar najdlje dve uri, odložiti opravo vseh dejanj, razen tistih, ki bi jih bilo nevarno odlašati (četrti odstavek 157. člena ZKP).

ZKP ne določa, kakšne pravice ima zagovornik pridržanega osumljenca. Ureja pa pravice, ki jih ima zagovornik obdolženca, zoper katerega že teče kazenski postopek. Tako je v 74. členu, ki spada med splošne določbe, predpisano, da si v primeru "če je obdolženec v priporu, zagovornik lahko z njim prosto in brez nadzorstva dopisuje in govori." Ker je po določbi 144. člena ZKP obdolženec tisti, zoper katerega že teče preiskava ali je bil zoper njega vložen obtožni akt, se je v zvezi s tem v praksi pojavilo kot sporno vprašanje, ali ima enako pravico v predkazenskem postopku zagovornik tistega osumljenca, ki mu je bila odvzeta prostost in zoper njega odrejeno pridržanje po 157. členu ZKP. V praksi se namreč zagovorniku praviloma ne omogoča razgovor s pridržano osebo brez navzočnosti kriminalista. Zato je vloga zagovornika le v kontroli zakonitosti dela policije, ni mu pa omogočeno, da nudi osumljencu enako strokovno pomoč kot v kazenskem postopku, ko lahko brez nadzorstva komunicira s priprtim obdolžencem. Te zakonske praznine ni odpravila tudi novela ZKP (Uradni list RS, št. 72/98), ki bo začela veljati 23. januarja 1999, saj zakonodajalec ni sprejel predloga kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča RS, da se naj na koncu tretjega odstavka 157. člena doda besedilo: "Če si oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, vzame zagovornika, ima ta vse pravice, ki jih ima zagovornik obdolženca v kazenskem postopku. Izjemoma pa lahko organ za notranje zadeve zagovorniku omeji pravice iz 73. in 74. člena tega zakona, če obstajajo razlogi za sum, da bo zagovornik nezakonito oviral potek postopka".

V kazenskem postopku uporaba analogije ni izključena. Pri uporabi analogije pa ni dopustno zakonskih praznin razlagati v škodo pravic osebe, ki ji je bila odvzeta prostost. Kot je bilo že povedano, Ustava in ZKP zagotavljata osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, pravico do "takojšnje pravne pomoči zagovornika". Omenjene pravice torej nima samo oseba, zoper katero je sodišče odredilo pripor, temveč tudi osumljenec, zoper katerega je policija odredila pridržanje, saj gre v obeh primerih za odvzem prostosti. Tudi pridržana oseba ima pravico do zagovornika in ne le do odvetnika (kot je bilo določeno v 50.a členu prej veljavnega Zakona o notranjih zadevah - Ur. list, SRS št. 27/89). Enako kot v kazenskem postopku tudi v predkazenskem postopku osumljenec lahko uresničuje svojo ustavno pravico do obrambe s pomočjo zagovornika (2. alinea 29. člena Ustave in prvi odstavek 12. člena ZKP) le v primeru, če mu je omogočeno, da prosto in brez nadzorstva pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve (policije) ustno in pisno komunicira s svojim zagovornikom. Takšno stališče je izrazilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi z dne 1.10.1998, št. Up-10/96, ko ugotavlja, da Ustava ne razlikuje med funkcijo zagovornika v času, ko je nekomu odvzeta prostost, pa zoper njega še ni uveden kazenski postopek, in funkcijo zagovornika v kazenskem postopku. Ustavno sodišče je poudarilo tudi, da pravna pomoč zagovornika ni omejena zgolj na nadzorstvo nad delom policije, ampak terja njegovo aktivno ravnanje in svetovanje, kako naj se brani, ter da je pravica do zaupnega stika bistven sestavni del pravice do zagovornika, prisotnost policista pri pogovoru med osebo, ki ji je odvzeta prostost, in njenim zagovornikom, pa omejitev pravice, ki je Ustava ne predvideva. Pravica do prostega in nenadzorovanega komuniciranja v smislu sprejetega nečelnega pravnega mnenja ne izključuje pravice policije do takoimenovanega vizualnega nadzorovanja pogovorov med zagovornikom in osebo, ki ji je odvzeta prostost. Toda takšno vizualno nadzorstvo mora biti vedno izvajano na način, ki policiji onemogoča poslušanje pogovora med zagovornikom in pridržano osebo.